Appeal dismissed; employee's severance claim upheld as lawful exercise of statutory right despite employer's non-payment.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

O zlorabi pravice ni mogoče govoriti takrat, ko delavec uveljavlja

pravico, ki mu jo daje zakon (v konkretnem primeru 19.c člen ZZZPB),

v skladu z namenom, za katerega je ta pravica dana. V primeru, ko

delavcu delovno razmerje preneha zato, ker mu delodajalec ne

izplačuje redno plač, kar pa mora z odločbo ugotoviti inšpektor za

delo, je namen pravice do odpravnine v tem, da delavcu pomaga

premostiti denarne težave, ki jih ima zaradi izgube zaposlitve.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena

stranka dolžna tožnici obračunati regres za letni dopust za leto 2000

v znesku 107.712,00, SIT, od tega zneska odvesti akontacijo dohodnine

in ji izplačati znesek 89.401,00 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi

obrestmi, ki tečejo od 31.7.2000 do plačila; obračunati regres za

letni dopust za leto 2001 v znesku 117.298,00 SIT, od tega zneska

odvesti akontacijo dohodnine in ji izplačati znesek 97.357,00 SIT,

skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 31.7.2001 do

plačila; obračunati plačo za februar 2000 v bruto znesku 64.088,00

SIT, odvesti pripadajoče prispevke in akontacijo dohodnine in ji

izplačati znesek 46.035,00 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi

obrestmi, ki tečejo od 18.3.2002 do plačila; izplačati regres za

prehrano za januar 2002 v znesku 13.965,00 SIT, skupaj z zakonitimi

zamudnimi obrestmi od 18.2.2002 do plačila; izplačati regres za

prehrano za februar 2002 v znesku 7.315,00 SIT, skupaj z zakonitimi

zamudnimi obrestmi od 18.3.2002 do plačila; izplačati odpravnino v

znesku 1.157.208,00 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki

tečejo od 18.2.2002 do plačila; izplačati jubilejno nagrado v znesku

115.824,00 SIT in ji povrniti stroške tega postopka v znesku

32.400,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.4.2003 dalje do

plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo (1. točka izreka). Pobotni

zahtevek tožene stranke, da ji je tožnica dolžna plačati znesek, ki

je bil tožnici priznan pod tč. 1 te sodbe, je zavrnilo (2. točka

izreka).

Zoper takšno sodbo se iz razloga nepopolne ugotovitve dejanskega

stanja in zmotne uporabe materialnega prava pravočasno pritožuje

tožena stranka. V pritožbi navaja, da se sodišče po vsebini ni

izreklo glede zatrjevane zlorabe pravic s strani tožnice, ki zahteva

plačilo odpravnine, čeprav je sama s škodnim ravnanjem povzročila

težave v likvidnosti tožene stranke. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo

pobotni ugovor iz formalnega razloga (ker o odškodninski odgovornosti

ni odločal organ upravljanja, čeprav bi se moralo spustiti v

obravnavanje odškodninske odgovornosti in odločiti po vsebini.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP

- Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004) je pritožbeno sodišče

izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v

pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene

kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12.

in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo

materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve

stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere

pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in da je na popolno

ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da se tožena stranka izrecno

pritožuje le zoper odločitev sodišča prve stopnje o plačilu

odpravnine (6. alinea 1. tč. izreka) in zoper odločitev o zavrnitvi

pobotnega ugovora (2. tč. izreka), zato je pritožbeno sodišče ostale

odločitve sodišča prve stopnje preizkusilo le v okviru preizkusa po

uradni dolžnosti.

V zvezi s pravico do odpravnine tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da

je tožnici delovno razmerje prenehalo na podlagi 19. a člena Zakona o

zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB - Ur. l.

RS št. 5/91 - 63/2004). Navedeni člen v prvem in drugem odstavku med

drugim določa, da lahko zavarovanec uveljavi pravico do denarnega

nadomestila, če prekine oz. razveže delovno razmerje, ko inšpektor za

delo na njegov predlog predhodno ugotovi, da mu delodajalec najmanj

tri ali več mesecev zaporedoma ni izplačal plače iz pogodbe o

zaposlitvi ali kolektivne pogodbe, ki velja za delodajalca, pri čemer

zavarovanec lahko prekine ali razveže delovno razmerje, če

delodajalec v enem mesecu po vročitvi odločbe inšpektorja za delo ne

plača zaostalih plač. V konkretnem primeru je bila odločba

inšpektorja za delo izdana dne 20.12.2001, 7.2.2002 pa je bil

opravljen kontrolni inšpekcijski pregled pri toženi stranki, pri

katerem je bilo ugotovljeno, da delodajalec (tožena stranka) ni

odpravil nepravilnosti oz. pomanjkljivosti, ki so bile ugotovljene

pri inšpekcijskem pregledu, tožnica pa je bila napotena, da

delodajalcu poda pisno prekinitev delovnega razmerja, kar je tožnica

dne 18.2.2002 tudi storila. Glede na navedeno pritožbeno sodišče

zaključuje, da je tožnici delovno razmerje nedvomno prenehalo na

podlagi 19. a člena ZZZPB in ji zato v skladu z 19. c členom istega

zakona pripada odpravnina pod pogoji, ki jih določajo predpisi o

delovnih razmerjih za presežne delavce, to je v višini najmanj

polovice njene povprečne plače v zadnjih treh mesecih za vsako leto

dela pri toženi stranki (36. f člen Zakona o delovnih razmerjih - ZDR

- Ur. l. RS št. 14/90), kar ji je sodišče tudi prisodilo.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede odškodninske

odgovornosti tožnice in glede utemeljenosti pobotnega ugovora. 72.

člen Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur.

l. SFRJ št. 60/89) določa, da škodo in okoliščine, v katerih je

nastala, njeno višino in povzročitelja, ugotavlja pristojni organ

organizacije oz. delodajalec. V primeru, če delavec v treh mesecih ne

povrne škode, ugotovljene s sklepom pristojnega organa, pa se sproži

postopek pred pristojnim sodiščem. Za povrnitev škode od delavca mora

torej delodajalec najprej ugotoviti škodo, njeno višino,

povzročitelja, pa tudi odgovornost povzročitelja in o tem izdati

sklep, sodni postopek pa lahko sproži v treh mesecih po tem, ko

delavec, ki je spoznan za odgovornega kot povzročitelj škode s

sklepom delodajalca, te škode ne povrne. V takšnem primeru govorimo o

procesni predpostavki za spor pred sodiščem. Delodajalec ne more

neposredno vložiti tožbe zoper delavca za povračilo škode, temveč

mora sam najprej izvesti predhodni postopek, izdati ustrezen sklep in

od delavca zahtevati povračilo škodo po sklepu. Enako velja tudi za

pobotni ugovor. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje odločilo

pravilno, ko je pobotni ugovor tožene stranke zavrnilo, saj tožena

stranka te predpostavke ni izpolnila. Pritožbeno sodišče pri tem še

pripominja, da je neupoštevna pritožbena navedba, da je tožnica

zlorabila pravico zahtevati plačilo odpravnine, ker naj bi sama pri

toženi stranki povzročila likvidnostne težave. O zlorabi pravice

namreč ni mogoče govoriti takrat, ko delavec uveljavlja pravico, ki

mu jo daje zakon (v konkretnem primeru 19. c člen ZZZPB), pri čemer

jo uveljavlja v skladu z namenom, za katerega je ta pravica

ustanovljena. V primeru, ko delavcu delovno razmerje preneha zato,

ker mu delodajalec redno ne izplačuje plač, kar pa mora z odločbo

ugotoviti inšpektor za delo, je namreč namen pravice do odpravnine v

tem, da delavcu pomaga premostiti denarne težave, ki jih ima zaradi

izgube zaposlitve.

V okviru preizkusa po uradni dolžnosti je pritožbeno sodišče

preizkusilo tudi odločitve sodišča prve stopnje glede plačila

regresov za letni dopust za leti 2000 in 2001, plačila plače za

februar 2002, plačila regresa za prehrano za januar 2002 in februar

2002 ter plačila jubilejne nagrade. Ugotovilo je, da so le-te

materialnopravno pravilne, pri čemer pa sodišče prve stopnje tudi ni

storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3.,

6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP.

Glede na navedeno je drugostopenjsko sodišče pritožbo zavrnilo kot

neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani

v pritožbi zatrjevani razlogi in tudi ne razlogi, na katere mora

sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

Tožena stranka v pritožbenem postopku ni bila uspešna, zato je

sodišče odločilo, da sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odst. 165.

člena ZPP.