Court allows employee reassignment due to manager's repeated inspection failures creating urgent workplace needs.

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se glasi:

"Zavrne se naslednji tožbeni zahtevek:

Kot nezakonita se razveljavita sklep o razporeditvi delavca na

drugo delovno mesto št. 2-0/990/1-99 z dne 12.2.1999 in odločba

komisije za pritožbe št. 0/2-251/1-99 z dne 10.3.1999.

Tožena stranka Pošta Slovenije, d.o.o., Čopova 11, Ljubljana je

dolžna razporediti tožečo stranko T. B., S. T.

na delovno mesto, ki ga je opravljal pred izdajo sklepa o

razporeditvi delavca na drugo delovno mesto, zanj obračunati

prikrajšanje pri vsakokratni mesečni plači in sicer:

- za marec 1999 v bruto razliki 17.185,80 SIT od 10. 4.1999

- za april 1999 v bruto razliki 40.851,70 SIT od 10. 5.1999

- za maj 1999 v bruto razliki 35.262,80 SIT od 10. 6.1999

- za junij 1999 v bruto razliki 36.255,00 SIT od 10. 7.1999

- za julij 1999 v bruto razliki 35.814,80 SIT od 10. 8.1999

- za avgust 1999 v bruto razliki 35.578,00 SIT od 10. 9.1999

- za september 1999 v bruto razliki 38.257,50 SIT od 10.10.1999

- za oktober 1999 v bruto razliki 37.747,50 SIT od 10.11.1999

- za november 1999 v bruto razliki 35.457,50 SIT od 10.12.1999

- za december 1999 v bruto razliki 75.386,20 SIT od 10. 1.2000

- za januar 2000 v bruto razliki 33.395,50 SIT od 10. 2.2000

- za februar 2000 v bruto razliki 37.523,70 SIT od 10. 3.2000

- za marec 2000 v bruto razliki 37.776,50 SIT od 10. 4.2000

- za april 2000 v bruto razliki 36.806,00 SIT od 10. 5.2000

- za maj 2000 v bruto razliki 38.703,10 SIT od 10. 6.2000

- za junij 2000 v bruto razliki 32.815,60 SIT od 10. 7.2000

- za julij 2000 v bruto razliki 48.878,80 SIT od 10. 8.2000

- za avgust 2000 v bruto razliki 53.164,10 SIT od 10. 9.2000

- za september 2000 v bruto razliki 37.110,10 SIT od 10.10.2000

- za oktober 2000 v bruto razliki 39.249,80 SIT od 10.11.2000

- za november 2000 v bruto razliki 55.938,30 SIT od 10.12.2000

- za december 2000 v bruto razliki 57.106,80 SIT od 10. 1.2001

- za januar 2001 v bruto razliki 36.412,60 SIT od 10. 2.2001

- za februar 2001 v bruto razliki 43.083,00 SIT od 10. 3.2001

- za marec 2001 v bruto razliki 40.255,30 SIT od 10. 4.2001

- za april 2001 v bruto razliki 40.857,90 SIT od 10. 5.2001

- za maj 2001 v bruto razliki 32.885,20 SIT od 10. 6.2001

- za junij 2001 v bruto razliki 40.124,50 SIT od 10. 7.2001

- za julij 2001 v bruto razliki 57.550,60 SIT od 10. 8.2001

- za avgust 2001 v bruto razliki 43.109,20 SIT od 10. 9.2001

- za september 2001 v bruto razliki 39.425,40 SIT od 10.10.2001

- za oktober 2001 v bruto razliki 41.292,20 SIT od 10.11.2001

- za november 2001 v bruto razliki 69.881,40 SIT od 10.12.2001

- za december 2001 v bruto razliki 69.095,40 SIT od 10. 1.2002

- za januar 2002 v bruto razliki 43.552,20 SIT od 10. 2.2002

- za februar 2002 v bruto razliki 44.030,50 SIT od 10. 3.2002

- za marec 2002 v bruto razliki 41.637,00 SIT od 10. 4.2002

- za april 2002 v bruto razliki 44.619,40 SIT od 10. 5.2002

- za maj 2002 v bruto razliki 46.001,50 SIT od 10. 6.2002

oziroma vse nadaljne razlike pri plačah, in od teh bruto zneskov

obračunati ter plačati z zakonom določene davke in prispevke pri

pristojni regionalni skupnosti iz naslova pokojninskega,

zdravstvenega in socialnega zavarovanja, neto razlike pa

izplačati tožeči stranki s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi

obrestmi od dneva zapadlosti posameznega zneska dalje do plačila,

vse dokler bodo obstajali zakoniti pogoji, vse v 8. dneh, da ne

bo izvršbe.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku stroške tega spora,

skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodbe

do plačila, v 8. dneh pod izvršbo."

[JEDRO]

Zmotno je stališče, da subjektivne okoliščine niso zakonit razlog za

razporeditev, ker bi morala tožena stranka uvesti zoper tožnika

disciplinski postopek ali postopek ugotavljanja doseganja

pričakovanih rezultatov. Nujne potrebe delovnega procesa in

organizacije dela so pravni standard, katerega vsebino v primeru

spora določi sodišče glede na konkretne okoliščine primera. V spornem

primeru je tožena stranka objektivno ocenila, da bo zagotovila

nemoten potek delovnega procesa s prerazporeditivjo tožnika, ki kot

upravnik pošte ni uspel vzpostaviti reda in dela organizirati tako,

da do ponavljajočih se napak ne bi prihajalo. Porušeno zaupanje v

odgovornega delavca predstavlja zakonsko opredlejen razlog nujne

potrebe delovnega procesa po 17. čl. ZTPDR. Presoja, da bodo

ugotovljene nepravilnosti odpravljene tako, da se za upravnika pošte

imenuje drug delavec, sodi v okvir nujnih potreb delovnega procesa in

organizacije dela. Enako je v zvezi z zadevo, ki se je vodila pod

opr. št. Pdp 250/2001 odločilo tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi opr.

št. VIII Ips 108/2003.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo, popravljeno v 2. točki

izreka na predlog tožnika s sklepom z dne 10.12.2002, razveljavilo

sklepa tožene stranke št. 2-0/990/1-99 z dne 12.2.1999 in št.

0/2-251/1-99 z dne 10.3.1999 (1. točka izreka). Toženi stranki je

naložilo, da tožniku obračuna bruto razliko v plači za čas od

vključno marca 1999 do vključno maja 2002 ter mu po plačilu davkov in

prispevkov izplača neto zneske s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi

obrestmi od zapadlosti do plačila, vse v zneskih in z zapadlostjo,

razvidno iz 2. točke izreka, ter da mu povrne stroške postopka v

znesku 121.200,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.9.2002

dalje do plačila ter stroške sodnih taks v znesku 8.500,00 SIT.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja pritožbena

razloge zmotne in napačne ugotovitve dejanskega stanja in napačne

uporabe materialnega prava iz 2. in 3. točke 1. odstavka 338.

člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99,

96/2002, 2/2004). Navaja, da je tožnika razporedila zaradi

nemotene zagotovitve delovnega procesa, saj ima tožena stranka

status organizacije javnega pomena z zelo zahtevnimi nalogami.

Zato si ne more privoščiti vodstvenega kadra, ki delovnega

procesa ni sposoben organizirati tako, da ne bi prihajalo do

napak. Prerazporeditev vodstvenega delavca (v skladu z zakonom

seveda), v katerega tožena stranka nima več zaupanja, je po

njenem mnenju eden od ukrepov, s katerim se lahko zagotovi

nemoteno delo in vzpostavi organizacija, ki bo učinkovito

izvajala dejavnost. To je zagotovo objektiven in zakonit razlog

za razporeditev, o čemer je jasno stališče zavzelo pritožbeno

sodišče v zadevah Pdp 304/99 in Pdp 317/99. Zato predlaga, da

pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni

tako, da zavrne tožbeni zahtevek oz. podrejeno, da jo razveljavi

in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah

pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na

bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. člena ZPP in na

pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da je sodišče

prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje, napačno pa je

uporabilo materialno pravo. Bistvenih kršitev pravil postopka, na

katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni zagrešilo.

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in

razveljavilo izpodbijani odločbi o razporeditvi, ker je

ugotovilo, da je bil tožnik kot upravnik pošte prerazporejen na

drugo, sicer ustrezno delovno mesto iz subjektivnih razlogov. Pri

inšpekcijskih pregledih poštnega poslovanja na pošti 2250 Ptuj so

bile ugotovljene nepravilnosti, za katere je bil odgovoren

tožnik, ker kot upravnik pošte ni bil sposoben organizirati in

voditi dela v skladu s pričakovanji. Zavzelo je stališče, da

subjektivne okoliščine niso zakonit razlog za razporeditev, saj

bi morala tožena stranka, če so bile napake res tako hude, uvesti

zoper tožnika disciplinski postopek ali postopek ugotavljanja

doseganja pričakovanih rezultatov.

Pritožbeno sodišče s takim stališčem ne soglaša. Pogoje za

razporeditev delavca je določal v spornem obdobju veljavni Zakon

o temeljnih pravcah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur.l. SFRJ št.

60/89, 42/90, ki se je uporabljal kot predpis Republike

Slovenije) v 2. odstavku 17. člena. Zaradi nujne potrebe

delovnega procesa in organizacije dela je bil lahko delavec

razporejen na vsako delovno mesto, ki ustreza stopnji njegove

strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica, znanju in

zmožnostim. Nujne potrebe delovnega procesa in organizacije dela

so pravni standard, katerega vsebino v primeru spora določi

sodišče glede na konkretne okoliščine primera. V spornem primeru

je tožena stranka objektivno ocenila, da bo zagotovila nemoten

potek delovnega procesa s prerazporeditvijo tožnika, ki kot

upravnik pošte ni uspel vzpostaviti reda in dela organizirati

tako, da do ponavljajočih se napak ne bi prihajalo. To izhaja iz

postopka, izvedenega pri toženi stranki in postopka, izvedenega

pred sodiščem prve stopnje. Sodišče prve stopnje je na podlagi

izvedenih dokazov ugotovilo, da tožnik kot upravnik ni bil

sposoben dela organizirati tako, kot se je od njega pričakovalo

in da je do razporeditve prišlo zato, ker se je izkazovala

potreba po kvalitetnejšem poslovanju pošte; za kvalitetno delo pa

je bil odgovoren tožnik. Navedeno izhaja iz zapisnikov o

opravljenih inšpekcijskih pregledih in zaslišanja prič. Boris

Zupanc, tedanji direktor PE Maribor, se je odločil predlagati

tožnikovo zamenjavo zato, ker stanje tudi po drugem inšpekcijskem

pregledu ni bilo nič boljše.

Pritožba ima prav, da porušeno zaupanje v odgovornega delavca

predstavlja zakonsko opredeljen razlog nujne potrebe delovnega

procesa po 17. členu ZTPDR. Tožena stranka bi ob ugotovljenih

nepravilnostih in tožnikovi odgovornosti res lahko izvedla tudi

drug postopek, npr. disciplinski ali postopek ugotavljanja

doseganja pričakovanih rezultatov, vendar pa se zanju ni

odločila. Imela je pravico, da se po lastni presoji odloči za

tisti postopek, ki se ji zdi primernejši. Tožena stranka je bila

v spornem obdobju še javno podjetje po Sklepu o preoblikovanju

Pošte Slovenije d.o.o. v javno podjetje (Ur.l. RS št. 11/98,

48/98), katerega ustanovitelj in edini lastnik je bila Republika

Slovenija. Ustanovljena je bila na podlagi Zakona o gospodarskih

javnih službah (ZGJS, Ur.l. RS št. 32/93). Dejavnost javnega

podjetja je pridobitna, vendar podrejena zadovoljevanju javnih

potreb. Zato je odgovornost organov upravljanja, konkretno

generalnega direktorja (po 30. členu tedaj veljavnega Statuta

Pošte Slovenije - Ur.l. RS št. 46/98) za vodenje in organizacijo

dela ter za poslovanje javnega podjetja še večja, kot pri

gospodarskih družbah, pri katerih je poglavitnega pomena

pridobivanje dobička. Delovni proces mora potekati nemoteno in

mora biti organiziran tako, da bo zadovoljevanje javnih potreb

učinkovito in kvalitetno. V prosti presoji generalnega direktorja

je odločitev, kakšna bo notranja organizacija, način dela in

poslovanja (18. člen Statuta), skratka, s kakšno poslovno

politiko in s kakšno organizacijo dela bodo doseženi rezultati,

ki jih pričakuje ustanovitelj in javnost. Zato sodi presoja, da

bodo ugotovljene nepravilnosti (ki so se glede na inšpekcijske

zapisnike evidentno ponavljale in negativno vplivale na

poslovanje in ugled pošte) odpravljene tako, da se za upravnika

pošte imenuje nov delavec, v okvir nujnih potreb delovnega

procesa in organizacije dela. S tem so izpolnjeni tudi pogoji za

tožnikovo prerazporeditev. Enako je v zvezi z zadevo, ki se je

vodila pod opr. št. Pdp 250/2001 odločilo tudi Vrhovno sodišče RS

v zadevi opr.št. VIII Ips 108/2003.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje popolno ugotovilo in

sicer da tožnik kot upravnik pošte in odgovoren za nepravilnosti,

dela ni bil sposoben organizirati v skladu s pričakovanji.

Napačno pa je uporabilo materialno pravo, ker se je postavilo na

stališče, da je to subjektivna okoliščina, ki ne predstavlja

zakonskega razloga nujne potrebe delovnega procesa. Zato je

pritožbeno sodišče na podlagi 4. točke 358. člena ZPP izpodbijano

sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožena

stranka je imela zakonsko podlago za prerazporeditev tožnika, pri

čemer se je odločila za rešitev, ki je za tožnika celo bolj

ugodna od ostalih možnosti, na katere nakazuje sodišče prve

stopnje, saj je zaposlitev ohranil, medtem ko je v primeru

izvedenega disciplinskega postopka ali postopka ugotavljanja

pričakovanih rezultatov morda tudi ne bi.