Appeal dismissed; employer's negative probation assessment valid even without formal written report.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

1. Tožena stranka je tožnici izdala sklep o prenehanju delovnega

razmerja zaradi negativne ocene poskusnega dela sicer še pred potekom

6 mesečnega poskusnega dela, vendar to ni nezakonito. Že pred potekom

poskusnega dela lahko delodajalec ugotovi, da to delo ni bilo

uspešno. Po določbi 4. odstavka 16. člena ZDR/90 lahko delavec, ki

meni, da mu predvideno delo ne ustreza, kadarkoli (vsak čas) med

poskusnim delom izjavi, da ne želi več delati in mu delovno razmerje

preneha z dnem, ko delavec poda pisno odpoved. Ni razloga, zakaj

delodajalec ne bi imel enake možnosti.

2. Kolektivna pogodba dejavnosti določa, da mora delodajalec pred

zaključkom poskusnega dela delavcu vročiti pisno oceno, vendar

kršitev te določbe nima za posledico nezakonitosti sklepa o

prenehanju delovnega razmerja, zlasti zato, ker je bila tožnica že v

času trajanja poskusnega dela opozorjena na napake pri svojem

računovodskem delu.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek

tožeče stranke na razveljavitev sklepa direktorja tožene stranke o

prenehanju delovnega razmerja zaradi neuspešno opravljenega

poskusnega dela z dne 24.2.2000 in z dne 20.3.2000. Posledično je

zavrnilo tudi reintegracijski in reparacijski zahtevek, kakor tudi

podredni zahtevek na izplačilo zneska 836.128,00 SIT, skupaj z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do

plačila ter odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči

stranki plačati plačo za čas od 1.3.2000 do 20.3.2000 v neto znesku

154.545,50 SIT, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.4.2000

dalje do plačila ter od tega zneska obračunati in zanjo plačati davke

in prispevke.

Tožeča stranka je po svojih pooblaščencih na podlagi razlogov

določenih v 1., 2. in 3. točki 358. člena ZPP, v zvezi s 4.

členom ZDSS, vložila pritožbo zoper zavrnilni del sodbe sodišča

prve stopnje ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi

ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve

stopnje v ponovno odločanje oziroma pritožbi ugodilo in sodbo v

izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti

ugodi.

Po mnenju pritožnice je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno

bistveno kršitev pravil postopka po 14. tč. 2. odstavka 339. čl.

ZPP, saj vsebuje obrazložitev sodbe pavšalne in protispisne

ugotovitve, poleg tega pa je sprejelo tudi napačno dokazno oceno.

V okviru dokazne presoje je sodišče prve stopnje ocenjevalo

izpovedbo tožnice in izpovedbe zaslišanih prič - članov komisije,

danih na zaslišanju na naroku dne 19.9.2002 in pri tem v celoti

poklonilo vero le izpovedbam zaslišanih članov komisije, ki naj

bi skladno izpovedali o tem, kako so potekali sestanki komisij in

obveščanje tožnice o njenem slabem delu. Sodba sodišča prve

stopnje temelji le na ocenah in vtisih sodišča, ne pa na

dejanskih ugotovitvah. V kolikor je sodišče prve stopnje

ugotovilo, da se izjava tožnice in izpovedbe zaslišanih prič -

članov komisije o bistvenih okoliščinah v celoti razlikujejo, bi

moralo sodišče prve stopnje v smeri pravilnega ugotavljanja

dejanskega stanja izvesti še druge dokaze, ki jih je predlagala

tožeča stranka in šele na podlagi tako izvedenega dokaznega

postopka oceniti oziroma ugotoviti, ali je v celoti slediti

navedbam in izjavam tožnice oziroma navedbam in izjavam tožene

stranke. Sodišče prve stopnje pa poenostavljeno zaključuje, da so

izjave prič in direktorja tako prepričljive, da ni moglo slediti

izjavi tožnice. Ni ocenjevalo tudi dejstva, da tožnica z ocenami

poskusnega dela z dne 29.11.1999 in z dne 23.2.2000 oziroma njuno

vsebino, do izdaje sklepa o prenehanju delovnega razmerja oziroma

do sprejema odgovora na tožbo v tej zadevi, sploh ni bila

seznanjena. Sodišče prve stopnje tudi ni presojalo tega dejstva v

povezavi z določbo Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine (Ur.l.

RS, št. 10/98), ki v 11. členu določa, da je delodajalec dolžan

delavcu pred zaključkom poskusnega dela vročiti pisno oceno, ki

vsebuje oceno uspešnosti ali neuspešnosti poskusnega dela.

Tožnici ni bila vročena pisna ocena, saj tožena stranka z njo ni

razpolagala in so jo izdelali šele kasneje za potrebe tega

sodnega postopka. Ker tožena stranka ni tožnici vročila pisne

ocene, je ravnala v nasprotju z 11. členom citirane kolektivne

pogodbe. Poleg tega pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo

materialno pravo pri zavrnitvi podrednega zahtevka. Tožnici je

prenehalo delovno razmerje po volji družbe, tako kot to določa

VIII. tč. pogodbe o zaposlitvi, zato je upravičena do odpravnine

po citirani točki pogodbe o zaposlitvi.

Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem prereka

pritožbene navedbe ter predlaga, da sodišče druge stopnje

pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo

sodišča prve stopnje, ki je v sporni zadevi dejansko stanje

pravilno in popolno ugotovilo, z izdajo sodbe pa tudi ni kršilo

določb ZPP ter pri odločitvi tudi pravilno uporabilo materialno

pravo. V zvezi z uveljavljanjem zmotne in nepopolne ugotovitve

dejanskega stanja tožena stranka meni, da je sodišče izvedlo vse

potrebne dokaze in sicer tako listine, kot tudi dokaze z

zaslišanjem tožeče stranke ter predlaganih prič. Prav tako so

neutemeljene trditve tožnice, da direktor ter članica komisije

S. s tožečo stranko nista imela stikov in da nista

poznala in spremljala njenega dela. V odgovoru na pritožbeni

razlog bistvenih kršitev določil postopka in napačne uporabe

materialnega prava, pa tožena stranka v navedenih zatrjevanjih

tožeče stranke takšnih kršitev oziroma napačne uporabe prava ne

zazna in meni, da so ta zatrjevanja brez kakršnekoli osnove

oziroma neutemeljena. Zato tožena stranka predlaga pritožbenemu

sodišču, da pritožbo tožeče stranke zavrne in potrdi sodbo

sodišča na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah

uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni

dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2.

odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku ZPP (Ur.l. RS, št.

26/99, 26/2002) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri

tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih

kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po

uradni dolžnosti ni storilo in da je tudi pravilno uporabilo

materialno pravo.

Prvenstveno pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje

ni zagrešilo s pritožbo očitane absolutne bistvene kršitve pravil

postopka po 14. tč. 2. odstavka 339. čl. ZPP, saj sodba vsebuje

vse razloge o odločilnih dejstvih. Pritožbeno sodišče soglaša

tudi z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve

stopnje, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe in jih ne

ponavlja. V izpodbijani sodbi, ki vsebuje razloge o vseh pravno

odločilnih dejstvih, je sodišče prve stopnje na podlagi

izvedenega dokaznega postopka sprejelo tudi pravilno dokazno

oceno. Ob upoštevanju popolno ugotovljenega dejanskega stanja je

sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožničin tožbeni

zahtevek. Iz obrazložitve sodbe jasno izhaja, zakaj je sodišče

prve stopnje štelo izpovedbe prič za prepričljivejše in zakaj ni

moglo slediti izpovedbi tožnice. Tožnica, ki jo je sodišče

zaslišalo kot stranko postopka, je odločno zavrnila odgovore na

vsa s strani sodišča postavljena vprašanja v zvezi z njenim

strokovnim delom, katerega je delodajalec ocenil kot neuspešno.

Zato ni utemeljena pritožbena navedba, da bi moralo sodišče, v

kolikor je ugotovilo, da se izpovedbe prič in tožnice o oceni

njenega dela razlikujejo, izvajati še druge predlagane dokaze.

Po 213. čl. ZPP obsega dokazovanje vsa dejstva, ki so pomembna za

odločitev. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev

pravno odločilnih dejstev, pa odloči sodišče. Na podlagi

tožničine izpovedbe sodišče prve stopnje ni moglo sprejeti

drugačnega zaključka glede ocene o neuspešno opravljenem

poskusnim delom. Sodišče prve stopnje je po svojem prepričanju na

podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh

dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka tudi po

oceni pritožbenega sodišča utemeljeno zaključilo in izčrpno

obrazložilo, zakaj tožnica ni uspešno opravila poskusnega dela.

Zato pritožbeno sodišče z dokazno oceno izvedenih dokazov glede

dejanskega vprašanja, koliko je ocena tožničinega dela pravilna

oziroma realna, soglaša in ni utemeljen pritožbeni očitek o

zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja.

Prav tako pa ni sodišče prve stopnje zmotno uporabilo

materialnega prava. Institut poskusnega dela je bil tako v prej

veljavni delovno pravni zakonodaji, kot tudi v novem Zakonu o

delovnih razmerjih (Ur.l. RS, št. 42/2002), urejen kot poseben

pogoj za delo delavcev na določenih delovnih mestih. Za sporno

zadevo velja 14. člen Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega

razmerja (ZTPDR - Ur.l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90), 16. člen Zakon

o delovnih razmerjih (ZDR/90 - Ur.l. RS, št. 14/90, 5/91 in

71/93), 10. člen Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske

dejavnosti (SKPGd - Ur.l. RS, št. 40/97) in 11. člen Kolektivne

pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije (Ur. I. RS, št 10/98).

Trajanje poskusnega dela omejuje ZTPDR, saj po 2. odstavku 14.

členu ZTPDR ne sme biti daljše od 6 mesecev. V konkretnem primeru

je kolektivna pogodba dejavnosti v 11. členu v 3. odstavku

določila za delo, za katerega je tožnica sklenila delovno

razmerje na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1.10.1999 (za

delovno mesto računovodje II, to so dela VI. skupine), trajanje

poskusnega dela največ za 6 mesecev. V pogodbi o zaposlitvi je

bilo določeno 6-mesečno poskusno delo, kar pomeni, da je bila

tožnica seznanjena s pogojem poskusnega dela. Tožena stranka je

tožnici izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja zaradi

negativne ocene poskusnega dela sicer še pred potekom 6-mesečnega

poskusnega dela, vendar pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožena

stranka kljub temu zakonito postopala. Ker je trajanje poskusnega

dela omejeno in vezano na čas dejanskega opravljanja dela, ni

mogoče določb, ki opredeljujejo institut poskusnega dela

razlagati tako, da ni mogoče že pred potekom poskusnega dela

ugotoviti, da to delo ni bilo uspešno. Po določbi 4. odstavka 16.

člena ZDR/90 lahko delavec, ki meni, da mu predvideno delo ne

ustreza, kadarkoli (vsak čas) med poskusnim delom izjavi, da ne

želi več delati in mu delovno razmerje preneha z dnem, ko delavec

poda pisno odpoved. Nobenega stvarnega (razumnega) razloga ni,

zakaj delodajalec ne bi imel enake možnosti. Delodajalec seveda

pri tem ni tako prost kot delavec, ki lahko pogodbo o zaposlitvi

(oziroma) delovno razmerje odpove kadarkoli in brez obrazložitve.

Delodajalec mora v takem primeru izpolniti enake pogoje kot v

primeru, ko bi poskusno delo trajalo polni predpisani čas.

Obrazložiti (utemeljiti) mora oceno poskusnega dela in povedati,

zakaj je ocenil, da delavec ne dosega ustreznih (pričakovanih)

rezultatov dela. Delovno razmerje v takem primeru tudi ne preneha

takoj, temveč na podlagi 4. točke 2. odstavka 100. člena ZDR/90

šele z dokončnostjo sklepa o prenehanju delovnega razmerja.

Ob tem pritožbeno sodišče opozarja, da mora biti postopek tudi v

primeru poskusnega dela zakonito in pravilno izveden, vendar je

pri tem treba upoštevati, kakšen postopek je sploh predpisan, kar

pa sodi v okvir dejanskih ugotovitev. ZDR/90 ne predpisuje

posebnih organov za spremljanje in ocenjevanje poskusnega dela,

temveč ureditev teh vprašanj prepušča kolektivni pogodbi oziroma

splošnemu aktu. SKPGd v 3. odstavku 10. člena prepušča določitev

načina spremljanja in ocenjevanja poskusnega dela delodajalcu -

torej tudi ne izrecno ureditvi v splošnem aktu. Tudi kolektivna

pogodba dejavnosti, ki velja za konkretni primer, prepušča način

spremljanja in ocenjevanja poskusnega dela delodajalcu, saj

določa, da te stvari uredi delodajalec sam. Tožnica je bila na

delo sprejeta pod pogojem poskusnega dela, s čimer je bila tudi

seznanjena. Iz samega dejstva, da je na poskusnem delu, je

delavcu lahko jasno, da se njegovo delo spremlja in ocenjuje, še

bolj, kot je to pravica delodajalca tudi po končanem poskusnem

delu ali če tega sploh ni. Kadar gre za spremljanje in

ocenjevanje opravljanja dela in rezultatov dela, ki naj bi ga

delavec opravljal relativno samostojno in ni potrebe po kakšnih

posebnih načinih in postopkih spremljanja dela delavca, tudi ni

potrebe za seznanitev "delavca z znanim dejstvom, da bo njegovo

delo spremljano in ocenjevano". V obravnavanem primeru je bilo

tožnici glede spremljanja in ocenjevanja njenega poskusnega dela

vse predočeno že ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi, kar so

potrdile tudi zaslišane priče pred sodiščem prve stopnje. Vedela

je tudi, da jo bo pri poskusnem delu izrecno opazovala in

spremljala M. S., ki je opravljala delo vodje financ in računovodstva

in ki je zaslišana kot priča v postopku pred sodiščem prve stopnje

tudi prepričljivo izpovedala, kako je potekalo to spremljanje

tožničinega dela in kakšne napake je tožnica pri svojem delu delala.

Iz izvedenega dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje jasno

izhaja, da so tožniščino delo spremljali tedensko na neformalnih

sestankih vodstva in da so bila vsa opažanja s teh sestankov tudi

takoj posredovana tožnici. Glede na navedeno ni mogoče trditi, da je

tožena stranka kot delodajalec kršila postopek spremljanja

tožničinega poskusnega dela.

Prav tako pa ni pravno upoštevna pritožbena navedba, da se komisija

za spremljanje tožničinega poskusnega dela ni mogla sestati 30. 11.

1999, ker sta bila tega dne dva člana komisije odsotna, ker sta odšla

v Švico, saj to dejstvo ni niti pravno odločilno. Bistveno za

zakonitost izpodbijanega sklepa o prenehanju delovnega razmerja

zaradi negativne ocene poskusnega dela, glede na to, da se ocena

sprejme ob koncu poskusnega dela, je v obravnavanem primeru zadnji

zapisnik komisije, ki je tožnico ocenila, to je zapisnik z dne

23.2.2000 in ne zapisnik iz meseca novembra preteklega leta. Zato je

sodišče prve stopnje povsem utemeljeno zavrnilo dokazni predlog

pooblaščenca tožnice glede oprave poizvedb pri Kompasu Holliday d.d.

in letalskemu prevozniku Adria Airwyas, s čimer bi se ugotovila

resničnost tožničinih navedb o tem, da se komisija sploh ni sestala.

Ker je sodišče prve stopnje presojalo in se spuščalo v vsebino

dane ocene o neuspeąno opravljenem poskusnem delu, kar je

bistveno za presojo zakonitosti izdanih sklepov in je po vsebini

presodilo, da je negativna ocena poskusnega dela utemeljena, je

tožena stranka tudi po oceni pritožbenega sodišča izdala povsem

zakonito sklep o prenehanju delovnega razmerja. Z oceno je bila

tožnica dejansko seznanjena, je pa tudi dobro vedela kakšne

napake je opravljala pri svojem računovodskem delu, na katere je

bila tudi opozorjena s strani njej nadrejene delavke. Da je bila

tožnica s tako oceno seznanjena izhaja tudi iz ugotovljenega

dejstva, da ji je bila s strani tožene stranke najprej ponudeno

sporazumno prenehanje delovnega razmerja in to iz razloga lažje

možnosti ponovne zaposlitve drugje, vendar je to odločno

odklonila. Kolektivna pogodba dejavnosti sicer res določa, da

mora delodajalec pred zaključkom poskusnega dela delavcu vročiti

pisno oceno, vendar kršitev te določbe ne more imeti za posledico

nezakonitosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja izdanega na

podlagi 4. tč. prvega odstavka 100. člena ZDR, kar velja zlasti

za obravnavani primer, ko je bila tožnica že v času trajanja

poskusnega dela opozorjena na napake, ki jih je opravljala pri

svojem računovodskem delu. Bistvo poskusnega dela je v tem, da se

delavec v tem času delodajalcu predstavi kot dober in uspešen

delavec in da delo opravlja tako, kot se od njega normalno

pričakuje, čemur bi sledila tudi uspešna ocena poskusnega dela.

Za tožničino delo pa je bilo ugotovljeno ravno nasprotno. Glede

na navedeno tožena stranka ni zagrešila napake formalnega

postopka s tem, ker tožnici ni posebej vročila pisne ocene,

zaradi česar naj bi bil sklep o prenehanju zgolj iz tega razloga

nezakonit. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da

je sklep o prenehanju delovnega razmerja izdan v skladu s 4. tč.

1. odstavka 100. člena ZDR/90.

Sodišče prve stopnje pa je utemeljeno zavrnilo tudi tožničin

podredni tožbeni zahtevek, ki temelji na VIII. točki pogodbe o

zaposlitvi, ki daje delavcu pravico do odpravnine v primeru

prenehanja delovnega razmerja oziroma predčasni razrešitvi

delovnega razmerja po volji družbe, v višini dveh bruto plač, ki

jo je tožnica prejela v zadnjem mesecu dela oziroma polovico

bruto plače za vsako dopolnjeno leto dela v družbi, če je to za

delavko ugodneje. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da

bi bila tožnica upravičena do tega zneska le, če bi ji prenehalo

delovno razmerje po volji družbe, torej, če bi razlogi izvirali

iz sfere delodajalca, ne pa zato, ker ji je prenehalo delovno

razmerje zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela, ki

predstavlja način prenehanja delovnega razmerja, pri katerem

nastanejo razlogi na strani delavca. V takem primeru gre za

prenehanje delovnega razmerja po volji ali krivdi delavca, kar mu

onemogoča tudi pridobiti pravico do denarnega nadomestila za čas

brezposelnosti po 19. čl. Zakona o zaposlovanju in zavarovanju

za primer brezposelnosti (ZZZPB - Ur. I. RS, št. 5/91 do 65/00).

Tudi po novi delovno pravni zakonodaji predstavlja neuspeąno

opravljeno poskusno delo razlog za izredno odpoved po 4. alineii

prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerji (Ur. I. RS,

št. 42/02). Pri tovrstnem načinu prenehanja pogodbe o zaposlitvi

pa delavec po 242. člena citiranega zakona tudi nima pravice do

denarnega nadomestila.

Glede na navedeno je sodišče druge stopnje s sodbo zavrnilo

pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje,

saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in

ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (353. člen

ZPP). V 4. točki izreka sodbe, s katero je sodišče prve stopnje

toženo stranko zavezalo k plačilu denarnega zneska, sicer ni

paricijskega roka (vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe), vendar

pritožbeno sodišče v ta del sodbe ni poseglo, ker je postala

pravnomočna.

Ker tožeča stranka s pritožbo ni bila uspešna, odgovor na

pritožbo tožene stranka pa ni z ničemer pripomogel k razjasnitvi

sporne zadeve, je pritožbeno sodišče na podlagi 165. člena v

zvezi s 154. členom ZPP sklenilo, da vsaka stranka krije sama

svoje stroške pritožbenega postopka.