Appeal dismissed; performing other tasks does not constitute factual reassignment without formal decision.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve

stopnje.

Tožnica krije sama svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Tožnica na delovnem mestu na katerega je bila formalno razporejena ni

delala, ker je tožena stranka upoštevala njene zdravstvene težave.

Delala je na nekaterih drugih nalogah po odredbi nadrejenih. Kljub

temu pa ni možen zaključek, da je bila dejansko razporejena na drugo

delovno mesto. Opravljanje le nekaterih nalog ne pomeni dejanske

razporeditve na drugo delovno mesto.

V sodni praksi je bilo sicer nekajkrat zavzeto stališče, da delavec

ne more biti presežek na delovnem mestu, na katerega je formalno

razporejen, če dejansko dalj časa po odredbi delodajalca opravlja

delo na drugem delovnem mestu. Vendar pa gre za izjemne primere, ko

je delavec po volji delodajalca razporejen na drugo delovno mesto

brez ustrezne odločbe. Pri tožnici pa iz zgoraj opisanih razlogov ni

mogoče govoriti o dejanski razporeditvi na drugo delovno mesto.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo stroškovno zavrnilo

zahtevek za razveljavitev sklepa tajnika občinske uprave z dne

28.3.2001 in odločbe župana z dne 10.7.2001 o prenehanju delovnega

razmerja tožnici kot trajno presežni delavki, za vrnitev nazaj na

delo, razporeditev na ustrezno delovno mesto, vpis delovne dobe v

delovno knjižico, plačilo davkov in prispevkov ter plač, ki bi jih

prejela, če bi delala, vse s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi

obrestmi. Odločilo je, da tožeča stranka krije sama svoje stroške

postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica, ki uveljavlja pritožbena razloga iz

2. in 3. točke 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku

(ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Navaja, da je sodišče

prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo

materialno pravo, ker je zahtevek zavrnilo. Tožnica je bila za

presežno delavko opredeljena že v letu 1999 na delovnem mestu

finančni referent I., vendar sklepa o prenehanju delovnega razmerja

tožena stranka ni nikoli realizirala. Zoper sklep je tožnica

ugovarjala in uveljavljala tudi sodno varstvo, vendar je tožbo

umaknila, ko ji je pred iztekom odpovednega roka tožena stranka

ponudila razporeditev na drugo delovno mesto. Razporeditev na delovno

mesto negovalke je sicer sprejela, vendar pa kasneje zoper njo

pravočasno ugovarjala in tudi uveljavljala sodno varstvo. Zdravnik je

namreč ugotovil, da zdravstveno ni sposobna za delo negovalke. Na tem

delovnem mestu tudi dejansko nikoli ni delala, razloge pa je sprejela

tudi tožena stranka, ki je tožnici priznala razliko v plači do

prejšnjega delovnega mesta finančni referent I. in ji omogočila še

nadalje opravljati delo delovnega mesta finančni referent I.. To po

mnenju pritožbe pomeni, da je dejansko tožnica ostala na delovnem

mestu finančni referent I., zaradi česar bi jo morala tožena stranka

v postopku ugotavljanja trajno presežnih delavcev primerjati z vsemi

delavci, ki so delali na primerljivih delovnih mestih. Tožena stranka

ni izvedla nikakršnega postopka, vsaj dokumentacije, ki bi na to

kazala, ni. Kot pomembna pa pritožba izpostavlja še vprašanja, ki naj

bi ostala nerešena in sicer ali je bilo delovno mesto negovalke sploh

sistemizirano, ali so bila v proračunu zagotovljena sredstva za plačo

in druge prejemke delavcev, ali je bila tožnica sploh razporejena na

delovnem mestu negovalke, ali je dejansko prenehala potreba po delu

finančnega referenta I. itd.. Predlaga razveljavitev (pravilno

spremembo) izpodbijane sodbe in ugoditev zahtevku oz. podredno

razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da tožnica v tem

postopku odpira vprašanja, ki s sporno zadevo niso povezana ter

spregleda dejstvo, da je predmet sodne presoje le sklep o

opredelitvi tožnice za trajno presežno delavko na delovnem mestu

negovalka. Z razporeditvijo na to delovno mesto se je tožnica

strinjala, sedaj pa se noče sprijazniti z dejstvom, da delovnega

mesta, ki bi ustrezalo stopnji njene izobrazbe, znanju in

zmožnostim pri toženi stranki ni. Meni, da je sodišče prve

stopnje odločilo pravilno, zato predlaga zavrnitev pritožbe in

potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah

pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na

bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. člena ZPP in na

pravilno uporabo materialnega prava.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo utemeljeno poudarja, da tožnica

v pritožbi (in tudi v celotnem postopku) odpira vprašanja, ki se ne

nanašajo na ta spor. Ugovore v zvezi s prvotnim sklepom o prenehanju

delovnega razmerja in razporeditvijo bi lahko podala v postopkih, ki

jih je sodišče prve stopnje vodilo pod opr. št. Pd 159/2000 in Pd

561/2000. Opozarjanje na nepravilnosti, ki naj bi jih tožena stranka

zagrešila v postopku opredelitve tožnice za trajno presežno delavko v

letu 1999 in 2000 s sklepoma z dne 4.10.1999 in 3.4.2000 in v

postopku razporeditve tožnice na delovno mesto negovalka v letu 2000

s sklepoma z dne 6.10.2000 in 13.11.2000, je za ta spor

brezpredmetno. Obe tožbi v navedenih zadevah sta bili umaknjeni, kar

pomeni, da sta sklep o opredelitvi tožnice za trajno presežno delavko

na delovnem mestu finančni referent I. in sklep o razporeditvi na

delovno mesto negovalka dokončna in pravnomočna.

S prvim sklepom z dne 4.10.1999 je bila tožnica opredeljena za trajno

presežno delavko na delovnem mestu finančni referent I.. Tega dejstva

spričo pravnomočnosti sklepa ni mogoče spremeniti. Tožena stranka je

odločitev o prenehanju delovnega razmerja po dogovoru s tožnico

nadomestila s prerazporeditvijo na drugo delovno mesto po dokončnosti

sklepa o trajnem presežku. Zato sodišče prve stopnje razporeditev

napačno opredeljuje kot ukrep tožene stranke iz 36. a člena Zakona o

delovnih razmerjih (ZDR-90, Ur.l. RS št. 14/90, 5/91, 71/93).

Razporeditev ni bila izvedena v okviru reševanja trajno presežnih

delavcev kot eden od ukrepov za preprečitev posledic prenehanja

delovnega razmerja, ampak izven tega okvira. Tožena stranka je pač

ponudila tožnici rešitev za ohranitev zaposlitve. Vendar pa napačna

opredelitev pravne podlage razporeditve, ki ni predmet tega spora, na

pravilnost izpodbijane sodbe ne vpliva.

Sodišče prve stopnje je pravilno opredelilo predmet tega spora, kar

pomeni, da ugovorov v zvezi z domnevnimi nepravilnostmi glede

postopka reševanja trajno presežnih delavcev v letu 1999 in glede

razporeditve ni moglo upoštevati. Ker je bila tožnica pravnomočno

opredeljena za trajno presežno delavko na delovnem mestu finančni

referent I., na tem delovnem mestu ni bila več razporejena. Iz

predloženih dokazov izhaja, da je bila dokončno in pravnomočno

razporejena na delovnem mestu negovalka. Da bi se kljub

pravnomočnosti sklepa tožnica in tožena stranka dogovorili kaj

drugega, iz spisa ne izhaja. Tožnica ni podala nobenega dokaznega

predloga o morebitnem dogovoru s toženo stranko v izvensodni

poravnavi, zaradi katere je umaknila tožbo v zvezi z razporeditvijo.

Ni pa sporno, da tožnica na delovnem mestu negovalke ni delala. Iz

listin v spisu izhaja, da jo je tožena stranka želela za delo

usposobiti, vendar se je tožnica delu izogibala z opravičilom o

zdravstveni nesposobnosti (izjave v prilogah spisa Pd 561/2000). Po

lastni izpovedi je delala na nekaterih nalogah finančnega referenta

I. po odredbi nadrejenih. Kljub temu pa ni možen zaključek (za

kakršnega se zavzema pritožba), da je bila dejansko razporejena na

drugem delovnem mestu. Opravljanje nekaterih nalog (ki jih je bila

pač voljna opravljati) ne pomeni dejanske razporeditve na drugo

delovno mesto.

Bistveno za rešitev tega spora je, ali je bila tožnica lahko

opredeljena za trajno presežno delavko na delovnem mestu, na katerem

ni delala, čeprav je nanj pravnomočno razporejena. Sodišče prve

stopnje se je postavilo na stališče, da ni pomembno, ali je tožnica

na delovnem mestu negovalke delala. To stališče ni povsem in v vsakem

primeru pravilno. Če bi namreč tožnica v polnem obsegu dalj časa po

odredbi delodajalca opravljala delo drugega delovnega mesta, potem bi

bila ne glede na formalno razporeditev lahko opredeljena za trajno

presežno delavko le na tem - drugem - delovnem mestu. Očitno pa v

spornem primeru ni bilo tako, saj delovnega mesta finančni referent

I. ni bilo več, tožnica pa je opravljala le določena finančna

opravila. Samo če bi se stranki z izvensodno poravnavo dogovorili, da

razporeditev na delovno mesto negovalke ne učinkuje in da se tožnica

razporeja k finančnim opravilom, bi bil mogoč zaključek, za kakršnega

se zavzema pritožba. Ker pa dokaznih predlogov v to smer sploh ni

bilo, tak zaključek ni možen.

Tožnica je torej opravljala druga dela zaradi pripravljenosti tožene

stranke, da tožničin status zaradi njenih zdravstvenih težav uredi.

Tega toženi stranki ni mogoče šteti v škodo. V sodni praksi je bilo

sicer nekajkrat zavzeto stališče, da delavec ne more biti presežek na

delovnem mestu, na katerem je formalno razporejen, če dejansko dalj

časa po odredbi delodajalca opravlja delo na drugem delovnem mestu.

Vendar pa gre za izjemne primere, ko je delavec po volji delodajalca

razporejen na drugo delovno mesto brez ustrezne odločbe. Pri tožnici

pa iz zgoraj opisanih razlogov ni mogoče govoriti o dejanski

razporeditvi na drugo delovno mesto. Zato je bila lahko opredeljena

za trajno presežno delavko le na delovnem mestu, na katerem je bila

formalno razporejena.

Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da

je bil postopek ugotavljanja trajno presežnih delavcev pri toženi

stranki zakonit. Tožnica je bila opredeljena za trajno presežno

delavko na delovnem mestu, na katerem je bila dokončno razporejena in

je bilo tudi sistemizirano; celo z uvajanjem tožnice na tem delovnem

mestu je tožena stranka začela, zato se pritožbene navedbe, da naj bi

delovnega mesta sploh ne bilo, izkazujejo za neutemeljene. O razlogih

za prenehanje potrebe po delu na tem delovnem mestu sta prepričljivo

izpovedala S. A. in V. R.; iz njunih izpovedi izhaja, da so

za ukinitev delovnega mesta negovalke obstajali organizacijski

razlogi. V zvezi s postopkom ugotavljanja trajno presežnih delavcev

je tožnica kot sporno izpostavljala tudi, da ni jasno, po katerem

programu je bila za presežno delavko opredeljena in da tožena stranka

ni uporabila kriterijev za določitev trajno presežnih delavcev. O

obeh pomislekih je pojasnilo podala priča S. A.. Po njegovi

izpovedi je merodajen program v prilogi A 3, medtem ko je program v

prilogi A4 "prečiščeno besedilo " prvega in drugega programa. To iz

obeh listin tudi jasno izhaja. Glede uporabe kriterijev pa je tožena

stranka navedla, da delavcev, s katerimi bi bilo mogoče primerjati

tožnico na primerljivih delovnih mestih ni bilo. Nasprotnega tožnica

ni dokazala in tudi ni navedla, s katerimi delavci bi jo morala

tožena stranka primerjati, vsekakor pa to niso bili delavci, med

katere so bile razdeljene naloge finančnega referenta I.. Zato se

sodišče prve stopnje s tem vprašanjem utemeljeno ni ukvarjalo.

Iz navedenega sledi, da je pritožba neutemeljena. Če bi tožnica

uspela izpodbiti sklep o razporeditvi na delovno mesto negovalka,

bi bila situacija sicer bistveno drugačna; v tem primeru ji

delovno razmerje na tem delovnem mestu res ne bi moglo prenehati.

Ker pa je postopek ugotavljanja presežne delavke tožena stranka

izvedla zakonito (tožnica nobene od zatrjevanih nepravilnosti ni

dokazala), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo

sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške

pritožbe.