Employment contract terminated due to failure to meet statutory education requirements within agreed timeframe.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Tožnik ob uveljavitvi Zakona o gozdovih v skladu s pravilnikom o

pogojih, ki jim mora izpolnjevati zaposleni v ZGS, ni izpolnjeval

zahtevane izobrazbe inženirja gozdarstva, ki se je zahtevala za

delovno mesto, na katero je bil razporejen. Te izobrazbe ni pridobil

niti v določenem roku, kot se je zavezal s pogodbo o izobraževanju.

Ker tožena stranka ni imela možnosti tožnika razporediti na drugo

ustrezno delo, mu je delovno razmerje zakonito prenehalo.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za

razveljavitev odločbe tožene stranke z dne 15.11.2002 in sklepa

tožene stranke z dne 19.12.2002 o prenehanju delovnega razmerja

tožnika; zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da to tožniku ni

prenehalo ter mu traja z vsemi pravicami in obveznostmi, zaradi

česar ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, mu

izplačati pripadajoče prejemke in plačo, kot če bi delal, z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega mesečnega zneska, z

odvodom predpisanih prispevkov in davkov, s katerimi je plača

obremenjena ter mu v delovno knjižico vpisati delovno dobo;

zavrnilo zahtevek za povrnitev stroškov ugovornega postopka v

višini 603 točk po odvetniški tarifi, kot zavrnilo zahtevek za

povrnitev stroškov postopka. V skladu z uspehom v sporu je

odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Tožnik se je pritožil zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po

določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l.

RS, št. 26/99 - 2/04), ki se v skladu z določbo 1. odst. 14. čl.

Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS št.

19/94) uporablja tudi v postopkih pred delovnimi sodišči. Navaja,

da Zakon o gozdovih ne določa, da preneha delavcu delovno razmerje,

ki v roku ne pridobi ustrezne strokovne izobrazbe. Določilo o

prenehanju delovnega razmerja v primeru neizpolnjevanja pogojev

vsebuje le podzakonski predpis - pravilnik, ki ne more biti podlaga

za odločitev v konkretnem sporu. Poleg tega je sodišče dalo prevelik

pomen izpovedbama prič E. B. in J. B., glede zaposlovanja delavcev na

delovna mesta, za katera se zahteva V. stopnja strokovne izobrazbe,

ki so bila v spornem času zasedena v večjem številu, kot je to

predvidela sistemizacija. Meni, da je imela tožena stranka vse

možnosti, da bi ga koncem leta 2002 zaposlila na delovnem mestu

revirnega gozdarja, saj je na takšno delovno mesto sprejela nekatere

delavce za določen čas, ki jim je predhodno na enak način prenehalo

delovno razmerje. Ni pravilno, da jih je tožena stranka zaposlila iz

razloga, ker so umaknili pritožbe zoper prvostopenjske odločbe oz.

niso uveljavili sodnega varstva. Sam se počuti izigranega, ker je

dejansko do izdaje odločbe o prenehanju delovnega razmerja polnih 23

let opravljal pri toženi stranki delo revirnega gozdarja. Zato

predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da

njegovim zahtevkom v celoti ugodi oz. podrejeno, da jo razveljavi in

zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče pravilno

razsodilo. Sklicuje se na sprejeto stališče pritožbenega sodišča, ki

je v enakih sporih že razsodilo, kot na sodbo Vrhovnega sodišča, ki

je v podobnem primeru zavzelo stališče, da v kolikor delavec v roku

ne pridobi zahtevane strokovne izobrazbe, mu lahko preneha delovno

razmerje. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v

celoti potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega

izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb

postopka ter pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl.

ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba

v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Poleg tega

sodišče prve stopnje tako v zvezi z izvedenim postopkom kot izdano

sodbo tudi ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve. Zato

pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju pravilno obrazloženih

razlogov v izpodbijani sodbi na tožnikove pritožbene navedbe še

odgovarja:

Po določbi 70. čl. Zakona o gozdovih (ZG, Ur. l. RS, št. 30/93 in

13/98) lahko naloge javne gozdarske službe v Zavodu za gozdove

Slovenije (ZGS) opravljaljo delavci, ki imajo za to ustrezno

izobrazbo, ustrezno strokovno usposobljenost za samostojno

opravljanje dela v svojem poklicu in izpolnjene druge pogoje,

določene s tem zakonom in predpisi, izdanimi na njegovi podlagi.

V skladu z določbo 52. čl. ZG je pristojni minister za kmetijstvo

in gozdarstvo predpisal podrobnejše pogoje iz določbe 70. čl. ZG

v Pravilniku o pogojih, ki jih morajo izpolnjevati zaposleni v

ZGS (pravilnik, Ur. l. RS, št. 5/94 - 106/01).

V zadevi je odločilno, da tožnik ob uveljavitvi ZG in v skladu s

sprejetim pravilnikom o pogojih, ki jih morajo izpolnjevati zaposleni

v ZGS, ni izpolnjeval zahtevane izobrazbe inženirja gozdarstva, ki je

bila predpisana za delovno mesto revirnega gozdarja (1. čl.

pravilnika), na katero je bil takrat razporejen, kot tudi ni

izpolnjeval pogojev iz 2. čl. pravilnika glede roka, do katerega bi

moral pridobiti višješolsko strokovno izobrazbo gozdarske smeri, kar

se je zavezal tudi s sklenjeno pogodbo o izobraževanju. Poleg tega

tožnik takrat ni izpolnil pogoja 15 let delovne dobe na delovnem

mestu revirnega gozdarja, kar bi mu v skladu z določbo 3. odst. 2.

čl. pravilnika zagotovilo priznanje že pridobljene srednje izobrazbe

za izvajanje nalog na navedenem delovnem mestu. Ker je šlo v danem

primeru za predpisan pogoj pridobitve strokovne izobrazbe in

dokazanem dejstvu, da tožena stranka ni imela možnosti razporeditve

tožnika na drugo ustrezno delovno mesto, so bili po določbi 2. tč. 1.

odst. 76. čl. ZTPDR v zvezi z določbo 70. čl. ZG podani razlogi za

njegovo prenehanje delovnega razmerja.

Tožnik je imel tako vso možnost, da bi v času od leta 1994 do 2002

pridobil zahtevano višješolsko strokovno izobrazbo. S toženo stranko

je sklenil pogodbo o izobraževanju, na podlagi katere se je tožena

stranka zavezala prevzeti za tožnika tako določene materialne stroške

kot nuditi druge ugodnosti za opravljanje študijskih obveznosti. V

tej zvezi je potrebno poudariti, da je večina delavcev tožene

stranke, ki so v enakem položaju sklenili pogodbo o izobraževanju, v

celoti izrabila ponujene možnosti in v roku zaključila študij. Zato

ne morejo biti sprejemljivi pritožbeni razlogi o neenakopravnem

obravnavanju tožnika in nepravilnostih v ravnanju tožene stranke pri

izdaji izpodbijanih sklepov. Odločilno je, da takrat tožnik ni

pridobil zahtevane strokovne izobrazbe, zaradi česar mu je utemeljeno

prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki.

Neutemeljena je pritožba, da so bile po tožnikovem prenehanju

delovnega razmerja podane možnosti za zaposlitev na delih revirnega

gozdarja oz. da je tožena stranka zaposlovala celo več izvajalcev,

kot je bilo to predvideno v sistemizaciji. Iz izvedenih dokazov je

razvidno, da je tožena stranka dejansko v letu 2003 zaposlila na

delovnem mestu revirnega gozdarja tudi nekatere delavce, ki jim je na

enak način prenehalo delovno razmerje. Vendar je šlo pri takšnih

zaposlitvah za delovno razmerje za določen čas iz razloga

organizacije dela in tekočih delovnih potreb ter nadalje na podlagi

javnega razpisa, na katerega se je prijavil tudi tožnik, ki pa ga

tožena stranka ni izbrala. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča glede

tega podano opozarjanje tožnika, da je bil od prijavljenih kandidatov

z enako stopnjo strokovne izobrazbe najbolj ustrezen kandidat, ne

more biti upoštevno, saj je odločitev o primernosti kandidatov za

sklenitev delovnega razmerja zgolj v pristojnosti delodajalca.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo

izpodbijano sodbo (353. čl. ZPP).

Ostali pritožbeni razlogi, do katerih se pritožbeno sodišče v

obrazložitvi sodbe ni izrecno opredelilo, pa za drugačno presojo niso

pomembni (1. odst. 360. čl. ZPP).

Tožnik je v zvezi s pritožbo priglasil stroške. Ker z njo ni uspel,

je pritožbeno sodišče odločilo, da sam nosi svoje pritožbene stroške

(1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPP).