Employment contract termination for poor results is dismissal, not contract termination, under mandatory law.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbe.

[JEDRO]

Slabi poslovni rezultati bi lahko bili podlaga za razrešitev

direktorja s funkcije vodilnega delavca, ne pa za prenehanje

delovnega razmerja. Tudi individualne pogodbe o zaposlitvi za vodilne

delavce so klasične pogodbe o zaposlitvi (zanje le ne veljajo

določene norme KP) in so prav tako podvržene kogentnim predpisom

delovnega prava. Zato se z individualno pogodbo o zaposlitvi ni

mogoče dogovoriti za drugačen način prenehanja delovnega razmerja kot

ga določa zakon.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je v konkretni zadevi odločilo s sodbo in s

sodbo na podlagi odpovedi. S sodbo je praktično v celoti ugodilo

tožnikovemu zahtevku in razveljavilo sklepa tožene stranke o

prenehanju delovnega razmerja, ugotovilo obstoj delovnega

razmerja do 16.12.2000, naložilo toženi stranki plačilo neto

plače za mesec junij (pravilno: julij) v višini 120.870,90 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.8.2000, plačilo plač za čas

od vključno avgusta 2000 do 16.12.2000 z zakonskimi zamudnimi

obrestmi v skupnem znesku 411.728,85 SIT, plačilo regresa za

letni dopust za leto 2000 in odškodnino za neizkoriščen letni

dopust za leto 2000 v skupni višini 142.859,00 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 11.8.2000 dalje ter povrnitev stroškov

postopka v višini 247.800,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Kar je tožnik iz naslova vtoževanih plač več, je zavrnilo. Hkrati

je ugotovilo, da terjatev tožene stranke do tožnika v višini

182.584,00 SIT ne obstoji. S sodbo na podlagi odpovedi pa je

zavrnilo tožnikov zahtevek na izplačilo opravljenih nadur v

višini 37.728,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ugotovilo

je, da je bilo tožniku prenehanje delovnega razmerja izrečeno

nezakonito. Glede na razloge, navedene v izpodbijani odločitvi,

bi po oceni sodišča prve stopnje tožena stranka lahko tožniku

prenehanje izrekla zakonito le na podlagi izvedenega

disciplinskega postopka. Posledično je tožnik upravičen, da se mu

prizna delovno razmerje do 16.12.2000 ter izplača nadomestila

plač za čas do vključno 16.12.2000 in regres za letni dopust za

leto 2000. Nadalje je ugotovilo, da je tožnik upravičen tudi do

izplačila plače za mesec julij, saj mu je ta znesek tožena

stranka nezakonito odtegnila in plače ni izplačala. Do odškodnine

za neizkoriščen letni dopust za leto 2000 pa je upravičen iz

razloga, ker spornih 11 dni ni mogel koristiti po krivdi tožene

stranke. Glede terjatve, ki jo je tožena stranka uveljavljala v

pobot, pa je ugotovilo, da tožena stranka njenega obstoja z

ničemer ni izkazala.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka (sodba na podlagi odpovedi je

tako postala pravnomočna). Pritožbo je vložila po svojem pooblaščencu

iz vseh pritožbenih razlogov. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve

stopnje, da je 14. člen pogodbe o zaposlitvi v nasprotju z veljavno

zakonodajo. Ta pogodba ima namreč značaj individualne pogodbe o

zaposlitvi, sklenjene z delavcem s posebnimi pooblastili. Sodišče

prve stopnje je v nasprotju z navedbami tožene stranke tudi

ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje prenehalo zaradi kršitev

delovnih obveznosti. Do prenehanja delovnega razmerja je prišlo

predvsem iz poslovnih razlogov, saj delo tožnika kot vodje oddelka ni

obrodilo želenih in pričakovanih poslovnih rezultatov. Pobotni ugovor

tožene stranke je sodišče zavrnilo v posledici storjenih kršitev

pravil postopka. Sodišče ni proučilo vseh dejstev in dokazov, ki sta

jih stranki navedli, dokaze, ki jih je ponudil tožnik, pa je

nepravilno zavrnilo. Poleg tega iz sklepa o ugotovljeni materialni

odgovornosti tožnika izhaja, da je bila odškodninska odgovornost

tožnika ugotovljena s strani pristojnega organa, da je škoda v slabi

kvaliteti oziroma uničenju nekaterih proizvodov oziroma naprav, na

podlagi izkustvenih normativov in dejanske izdelavne cene pa je bila

ugotovoljena tudi njena višina. Posledica napačne ugotovitve o

nezakonitem prenehanju delovnega razmerja je tudi ugoditev zahtevku

za izplačilo celotnega regresa in odškodnina za neizkoriščen letni

dopust. Tožeči stranki delovno razmerje ni prenehalo nezakonito, del

regresa, do katerega je bil tožnik upravičen, pa mu je bil izplačan.

Tožnik tudi ni bil prikrajšan za izrabo spornih dni letnega dopusta.

Sodišče je povsem ignoriralo dejstvo, da tožnik ni niti zaprosil za

odobritev dopusta pred mesecem junijem. Predlaga spremembo

izpodbijane sodbe z zavrnitvijo zahtevka oziroma njeno razveljavitev

in vrnitev zadeve v novo sojenje. Priglasil je tudi pritožbene

stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru

pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti

(2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št.

26/99, 96/2002, 2/2004, v nadaljevanju ZPP).

Pri tem je ugotovilo, da je izpodbijana sodba pravilna in zakonita.

Sodišče prve stopnje ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je

ugotovilo, da je 14. člen pogodbe o zaposlitvi v nasprotju z veljavno

zakonodajo in da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki

prenehalo nezakonito. Sklicevanje tožene stranke, da gre v konkretnem

primeru za individualno pogodbo o zaposlitvi, v skladu s katero je

tožniku delovno razmerje prenehalo iz poslovnih razlogov, ker njegovo

delo ni obrodilo želenih rezultatov, ni utemeljeno. Slabi poslovni

rezultati bi lahko bili podlaga za razrešitev tožnika s funkcije

vodilnega delavca, torej podlaga za prenehanje njegovega mandata, ne

pa za samo prenehanje delovnega razmerja. Pri individualnih pogodbah

o zaposlitvi (če v konkretnem primeru sploh gre za tako pogodbo o

zaposlitvi) je treba ločevati med mandatom (tj. pooblastilom za

izvrševanje vodilne funkcije, ki je praviloma časovno omejeno) in

delovnim razmerjem. Individualne pogodbe o zaposlitvi za vodilne

delavce (delavce s posebnimi pooblastili in odgovornostmi) pravno

gledano namreč niso nič drugega kot klasične pogodbe o zaposlitvi,

razlika je le v tem, da se za delavce s posebnimi pooblastili in

odgovornostmi ne uporabljajo določila Splošne kolektivne pogodbe za

gospodarstvo in nekatera določila veljavnih kolektivnih pogodb

dejavnosti pri urejanju konkretnih pravic, obveznosti in odgovornosti

iz delovnega razmerja. Zato so enako kot klasične pogodbe o

zaposlitvi podvržene kogentnim določilom delovnopravne zakonodaje. Z

individualnimi pogodbami o zaposlitvi se tako ni mogoče dogovoriti za

način prenehanja delovnega razmerja, ki ga zakon ne dopušča.

Odločitev sodišča prve stopnje, da razveljavi izpodbijana sklepa

tožene stranke, je zato pravilna, posledično pa tudi odločitev o

ugotovitvi obstoja delovnega razmerja do 16.12.2000 in priznanje

terjatve za izplačilo nadomestil plač v tem obdobju.

Povsem pravilna in zakonita je tudi odločitev o zavrnitvi pobotnega

ugovora tožene stranke. Prav ima sodišče prve stopnje, da tožena

stranka ni izkazala obstoja te terjatve. Navedeno terjatev je v pobot

priglasila v pripravljalni vlogi z dne 4.10.2000 z enim samim

stavkom, sklicujoč se na svoj sklep o povrnitvi materialne škode z

dne 1.8.2000. V navedeni pripravljalni vlogi in sklepu pa ni podana

niti ustrezna trditvena podlaga za ugotovitev obstoja te terjatve,

kaj šele ustrezni dokazi. Že sodišče prve stopnje je jasno

obrazložilo, da mora delodajalec za obstoj odškodninske odgovornosti

delavca zatrjevati obstoj škode, nedopustno ravnanje delavca, vzročno

zvezo med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem ter delavčevo krivdo

v obliki hude malomarnosti ali naklepa in to tudi dokazati.

Pri tem pa sodišče ni ravnalo v nasprotju z določili ZPP, ko ni

izvedlo dokazov, ki jih je ob nasprotovanju temu zahtevku predlagal

tožnik. Tožnik je v pripravljalni vlogi z dne 11.6.2002 jasno zanikal

kakršnokoli odgovornost za zatrjevan nastanek škode in v dokaz tej

trditvi - ne trditvi tožene stranke, da je odgovoren, predlagal

določene dokaze. Izvedba teh dokazov, ob popolnem pomanjkanju ne samo

dokazne, ampak celo trditvene podlage toženkinega zahtevka, bi bila

nesmiselna. Poleg tega je večino predlaganih dokazov sodišče prve

stopnje celo izvedlo. Vpogledalo je v sklep o povračilu storjene

materialne škode z dne 1.8.2000, izplačilno listo za mesec julij 2000

in pritožbo tožnika na sklep z dne 4.9.2000. Izvedlo pa ni dokaza z

zaslišanjem tožnika in dokaza z vpogledom v spis pod opr. št. I Pd

296/2000, kjer naj bi bilo odločeno o identični zadevi. V tem smislu

nezakonitosti v postopanju sodišča prve stopnje ni.

Pritožbeno sodišče na tem mestu opozarja na to, da izrek, glede na

podani pobotni ugovor, formalnopravno ni povsem pravilno oblikovan.

Po določilu 311. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št.

83/2001, v nadaljevanju OZ) se lahko med seboj pobotata le terjatvi,

ki se glasita na denar ali istovrstne nadomestne stvari. Ni mogoče

torej med seboj pobotati terjatve na razveljavitev disciplinskih

ukrepov z denarno terjatvijo iz naslova odškodninske obveznosti. 1.

in 2. točka I. odstavka izreka izpodbijane sodbe zato ne sodita v ta

del izreka, s katerim je bil ugotovljen obstoj tožnikove denarne

terjatve. Ta formalna nepravilnost pa nima takih razsežnosti, da bi

bil izrek sodbe nerazumljiv ali sam s seboj v nasprotju, zato

pritožbeno sodišče ni postopalo po določilu 1. odstavka 354. člena

ZPP in sodbo razveljavilo.

Glede na to, da je tožniku delovno razmerje prenehalo šele

16.12.2000, je v letu 2000 pridobil pravico do izrabe celotnega

dopusta pri toženi stranki, s tem pa tudi pravico do celotnega

regresa za letni dopust 2000. Zato ni utemeljena pritožbena

navedba, da je tožnik upravičen le do dela regresa. Trditve, da

je bil del regresa tožniku izplačan, pa tožena stranka ni z

ničemer izkazala.

Neutemeljen je nazadnje še očitek priznani odškodnini za

neizkoriščen letni dopust. Tožniku je bilo v letu 2000 priznanih

22 dni letnega dopusta. Le-te bi lahko v skladu s 1. odstavkom

58. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 14/90,

5/91, 71/93, v nadaljevanju ZDR/90) izrabil do 30. junija naslednjega

leta, česar pa zaradi krivdnega ravnanja tožene stranke ni mogel.

Tožniku je delovno razmerje nezakonito prenehalo že sredi leta 2000,

poleg tega pa mu tožena stranka spornih 11 dni sploh ni dovolila

koristiti, in sicer brez utemeljenega razloga. Koriščenje navedenih

dni letnega dopusta mu je prepovedala s sklepom o prenehanju

delovnega razmerja. Tožnik je v pritožbi zoper sklep o prenehanju

izrecno ugovarjal tudi tej odločitvi tožene stranke, vendar je tožena

stranka njegovo pritožbo v celoti zavrnila, čeprav bi mu teh 11 dni

lahko dovolila koristiti še v času 30 dnevnega odpovednega roka. Ob

takšnem kategoričnem ravnanju tožene stranke bi bilo dodatno

zaprosilo tožnika za koriščenje spornih 11 dni dopusta brezpredmetno.

Tožničina pritožba je tudi v tem delu neutemeljena.

Glede na povedano je pritožbeno sodišče njeno pritožbo zavrnilo in

izpodbijano sodbo v celoti potrdilo (353. člen ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje

stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena v zvezi s 1.

odstavkom 165. člena ZPP).