Appeal court orders employer to pay contractual penalty for illegal termination due to worker's unemployment during trial.

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem

delu (v 3. tč. izreka) ter sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem

delu (v 2. tč. izreka) spremenita tako, da glasita:

"Tožena stranka je dolžna tožniku plačati znesek 295.946,16 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 18.9.2002 dalje do plačila,

v roku 8 dni.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku

223.391,00 SIT, v roku 8 dni."

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti pritožbene stroške v znesku

59.660,00 SIT, v roku 8 dni.

[JEDRO]

Če sodišče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja spremeni

tako, da izvršitev disciplinskega ukrepa pogojno odloži za preizkusno

dobo enega leta, je delavec upravičen do izplačila pogodbene kazni,

saj je bil v času sodnega postopka brez dela ter sredstev za

preživljanje.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je s sodbo razsodilo, da je tožena stranka

dolžna tožniku za čas od meseca decembra 1997 do februarja 2000

plačati nadomestilo plače v mesečnih zneskih, razvidnih iz izreka

sodbe (1. tč. izreka) in da mu je dolžna plačati regres za letni

dopust za leto 1998, 1999 in 2000 v zneskih, razvidnih iz izreka

sodbe (2. tč. izreka), zavrnilo pa zahtevek za plačilo pogodbene

kazni v višini 295.946,16 SIT (3. tč. izreka). Poleg tega je s

sklepom ustavilo postopek v delu zahtevka za plačilo nadomestila

plače v znesku 353.925,55 SIT ter dela regresa za letni dopust za

leto 2000 v višini 952,00 SIT (1. tč. izreka). V skladu z uspehom

v sporu je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti

stroške postopka v znesku 180.946,71 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila (2. tč. izreka).

Tožnik se je pritožil zoper sodbo v delu zavrnitve zahtevka (v 3. tč.

izreka) in zoper sklep v delu odločitve o stroških postopka (v 2. tč.

izreka) iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava po

določbi 3. tč. 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.

l. RS, št. 26/99 - 2/04), ki se v skladu z določbo 1. odst. 14. čl.

Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS št. 19/94)

uporablja tudi v postopkih pred delovnimi sodišči. Navaja, da je

zoper odločitev tožene stranke o izrečenem ukrepu prenehanja

delovnega razmerja uveljavil varstvo pravic pri delovnem sodišču in v

sodnem postopku uspel v tem, da mu je sodišče izvršitev

disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja odložilo za

preizkusno dobo enega leta. Sodišče je tudi ugotovilo, da mu delovno

razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, temveč mu še traja z vsemi

pravicami in obveznostmi. Navedena sodba je postala pravnomočna. Ker

mu je pri toženi stranki nezakonito prenehalo delovno razmerje, je

bil več let brez dela, socialno ogrožen, kar je posebej občutila

njegova družina, ki v tem času ni imela dovolj sredstev za

preživljanje. Zato je upravičen do plačila pogodbene kazni v

skladu s kolektivno pogodbo. Meni, da je namen takšne kazni v

tem, da delodajalce v postopkih prenehanja delovnega razmerja

delavcev odvrača od nezakonitih odločitev. Zato predlaga, da

pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in v izpodbijanem delu sodbe

spremeni odločitev tako, da toženi stranki naloži plačilo

pogodbene kazni v zahtevanem znesku. Poleg tega predlaga, da mu

pritožbeno sodišče prizna vse stroške postopka na prvi stopnji,

saj so mu v izpodbijanem delu sklepa priznani le v sorazmernem

delu.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo in sklep v mejah pritožbenega

izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb

postopka ter zmotno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl.

ZPP). Po takšnem preizkusu izpodbijanega dela sodbe in sklepa tako v

zvezi s postopkom na prvi stopnji kot izdanih pisnih odločitev ni

našlo nobenih bistvenih postopkovnih kršitev. Vendar pa je ugotovilo,

da je sodišče prve stopnje glede odločitve o zavrnitvi zahtevka za

plačilo pogodbene kazni zmotno uporabilo materialno pravo, kar

pritožbeno sodišče utemeljuje z naslednjimi razlogi:

Pravna podlaga za plačilo pogodbene kazni zaradi nezakonitega

prenehanja delovnega razmerja je opredeljena v določbi 28. čl.

Splošne kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti (SKPgd, Ur.

l. RS, št. 40/97). Delodajalec je dolžan v skladu z navedeno

določbo v primeru pravnomočne ugotovitve nezakonitega prenehanja

delovnega razmerja, poleg nadomestila zaostale plače, do katere

bi bil delavec upravičen, če bi še delal, izplačati tudi

pogodbeno kazen v višini treh povprečnih plač v zadnjih treh

mesecih dela. Pogodbena kazen predstavlja dodatno pravico

delavca, katere namen je v odvračanju delodajalca od kršitev

predpisov o prenehanju delovnega razmerja, posebej pa predstavlja

zadoščenje delavca, ki v posledici odstranitve oz. nezakonitega

prenehanja delovnega razmerja utrpi določene neprijetnosti, glede

katerih nima možnosti uveljaviti odškodnine po splošnih predpisih

obligacijskega prava.

V konkretnem primeru je tožena stranka leta 1997 izrekla tožniku

disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, na podlagi

katerega mu je prenehalo delo oz. je pri njej izgubil zaposlitev.

Takšna odločitev je imela posledico, da je tožnik sprožil delovni

spor, v katerem je v letu 2001 na podlagi pravnomočne sodbe uspel

v tem, da mu je bila izvršitev disciplinskega ukrepa pogojno

odložena za preizkusno dobo enega leta, kar pomeni, da mu delovno

razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in mu še traja. Če bi mu

pogojni disciplinski ukrep v svojem postopku izrekla že tožena

stranka, potem v času sodnega postopka ne bi bil brez dela ter

sredstev za preživljanje, kot to pravilno opozarja pritožba. Zato

je zaradi nezakonitega postopanja tožene stranke upravičen do

izplačila pripadajoče višine pogodbene kazni v skladu z že navedeno

določbo SKPgd.

Sodišče prve stopnje je z odločitvijo o zavrnitvi zahtevka za plačilo

pogodbene kazni zmotno uporabilo materialno pravo. Zato je pritožbeno

sodišče v skladu z določbo 4. tč. 358. čl. ZPP v izpodbijanem delu

sodbe spremenilo odločitev tako, da je tožena stranka dolžna tožniku

plačati zahtevano višino pogodbene kazni, kot je to razvidno iz

izreka te sodbe.

Ker je tako tožnik z vtoževanimi zahtevki v postopku na prvi stopnji

v celoti uspel, je upravičen do plačila stroškov postopka v celotni

višini, to je v znesku 223.391,00 SIT, in ne v sorazmernem nižjem

znesku, kot mu jih je priznalo sodišče prve stopnje. Zato je

pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu sklepa spremenilo odločitev o

stroških, ki jih je dosodilo tožniku v navedenem znesku, kot je to

razvidno iz izreka tega sklepa.

Tožnik je v zvezi s pritožbo priglasil stroške. Ker je s pritožbo v

izpodbijanem delu sodbe in sklepa v celoti uspel, mu je pritožbeno

sodišče v skladu z vrednostjo pritožbenega uspeha priznalo za

pritožbo 250 točk, za administrativne stroške 5 točk, to je skupaj

255 točk, kar ob vrednosti 110,00 SIT za odvetniško točko (Ur. l. RS,

št. 67/03) ter 20 % DDV znaša 33.660,00 SIT. Tožniku je priznalo tudi

plačano takso za pritožbo v znesku 26.000,00 SIT, to je skupaj

59.660,00 SIT stroškov pritožbenega postopka, ki jih je naložilo v

plačilo toženi stranki, kot je to razvidno iz izreka tega sklepa.