Appeal allowed; court order for court penalties dismissed due to lack of reasoning and procedural flaws.
Legislator summary
AI generatedThe appellate court granted the appeal against a first-instance order setting court penalties, ruling the lower court's decision void. The defendant argued the order lacked required reasoning regarding the penalty amount and failed to address the impossibility of restoring the prior state. The court held that a penalty order is not an enforcement title and must be fully reasoned to allow for judicial review, thus remanding the case for a new decision.
Legislator headnote
AI generated1. odst. 9.čl. ZIZ; 1. odst. 331.čl. ZPP: A court order determining court penalties is not an enforcement title; such an order must be fully reasoned regarding the parties' conflicting claims to allow for judicial review.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožbi se ugodi, sklep r a z v e l j a v i in zadeva
vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.
Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno
odločbo.
[JEDRO]
Sklep o plačilu sodnih penalov ni sklep o izvršbi, zoper ta
sklep je glede na določbo 1. odst. 9.čl. ZIZ dovoljena
pritožba in ker gre za odločanje o predlogih strank, ki si
med seboj nasprotujejo, mora biti sklep obrazložen, tudi
glede višine določenih penalov.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zahtevi
upnice za določitev sodnih penalov ugodilo in stroške upnice
odmerilo na 48.490,00 SIT.
Zoper sklep se je dolžnik pritožil. Uveljavlja vse
pritožbene razloge ter pritožbenemu sodišču predlaga, da
sklep razveljavi, priglaša pritožbene stroške. Sklep ne
vsebuje vseh elementov, ki jih določa 324. čl. Zakona o
pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. čl. Zakona o izvršbi
in zavarovanju (ZIZ). Izrek je nejasen in se tudi
preizkusiti ne more, sodišče je zato bistveno kršilo
postopek. Dejstvo je, da je šele pravnomočni sklep o
določitvi sodnih penalov izvršilni naslov za izdajo sklepa o
izvršbi. Sklep nima razlogov, tudi ne v delu, ki se nanaša
na višino zagroženih penalov, oziroma o odločilnih dejstvih,
ki bi vplivala na določitev višine penalov. Dolžnik je
upnico in drugi dve tožnici iz pravdne zadeve opr.št. P
478/94 že pozval na dostavo podatkov o računih, na katere bo
lahko izpolnil nadomestno izpolnitev, vzpostavitev
prejšnjega stanja v naravi namreč ni mogoča.
Pritožba je utemeljena.
Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo obstoj pogojev za
določitev sodnih penalov in sicer, da je dolžnik zavezan po
sodni odločbi k nedenarni izpolnitvi in je rok za
prostovoljno izpolnitev že potekel, dolžnik pa obveznosti ni
izpolnil (tega pritožnik ne zanika), zato je pravilno
zaključilo, da so pogoji za določitev sodnih penalov po 269.
čl. Obligacijskega zakonika izpolnjeni. Ni pa ob tem
presodilo predloga upnice glede višine sodnih penalov.
Razlogov o okoliščinah, ki utemeljejujejo določitev sodnih
penalov v predlagani višini ni, zato v tem obsegu preizkus
ni mogoč. Res sicer v izreku višina določenih sodnih penalov
ni navedena, je pa kot sestavni del sklepa sodišče očitno
štelo predlog, in je očitno, saj je predlogu ugodeno, da so
določeni v višini po 15.000 SIT dnevno, za primer če dolžnik
v dodatnem roku 15 dni obveznosti ne izpolni. Glede na
določbo 1. odst. 212. čl. ZIZ o upnikovi zahtevi, naj se
dolžniku nedenarne obveznosti, ki izhaja iz izvršilnega
naslova, naloži v plačilo sodne penale, odloči sodišče v
izvršilnem postopku. Šele na podlagi pravnomočnega sklepa o
plačilu sodnih penalov izda sodišče na predlog upnika sklep
o izvršbi (2. odst.). Sklep o plačilu sodnih penalov torej
ni sklep o izvršbi, na kar prav tako pravilno opozarja
dolžnik, zoper ta sklep je glede na določbo 1. odst. 9. čl.
ZIZ dovoljena pritožba in ker gre za odločanje o predlogih
strank, ki si med seboj nasprotujejo, mora biti sklep
obrazložen, tudi glede višine določenih penalov (1. odst.
331. čl. ZPP ter 324. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ). Podana
je zato bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14.
tč. 2. odst. 339. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ, ki jo
utemeljeno uveljavlja dolžnik, na to kršitev pa tudi
pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350.
čl. ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, sklep
razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov
postopek (3. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ). V
ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ponovno
odločiti o podanem predlogu, odločitev povzeti v izreku, ob
tem upoštevati tudi navedbe dolžnika, svoj sklep pa
obrazložiti tako, da bo preizkus možen, tudi glede višine
sodnih penalov, če bo predlogu ponovno ugodeno.
Ker je sklep razveljavljen, je sodišče druge stopnje
razveljavilo tudi stroškovno odločbo in odločitev o stroških
pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo (3. odst.
165. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).