Appeal allowed; first-instance judgment revoked and case remitted for new trial on bankruptcy estate issues.

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva

vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški obeh strank so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

[JEDRO]

Dne 23.10.1990 je bil nad tožečo stranko (tedaj O. g. p., p.o.)

uveden stečaj s sklepom o začetku stečajnega postopka nad dolžnikom.

Za navedeni stečajni postopek je treba uporabiti določbe tedaj

veljavnega Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji

(ZPPSL/89 - Ur.l. SFRJ št. 84/89). Stečajno maso dolžnika, ki je

pravna oseba, tvori premoženje, ki ga ima ta ob začetku stečajnega

postopka oziroma ga pridobi do zaključka stečaja. Začetek stečajnega

postopka ne vpliva na pravice, da se izločijo stvari, ki ne pripadajo

dolžniku - izločitvene pravice (čl. 117, enako sedaj veljavni ZPPSL,

čl. 104 in 131). Zakon o denacionalizaciji (ZDen) je stopil v veljavo

7.12.1991. Če nepremičnina v stečajnem postopku postane del stečajne

mase, ni mogoča več njena vrnitev v last denacionalizacijskemu

upravičencu. Podana je namreč ovira iz 1. odst. 18. čl. ZDen, ki

določa, da se nepremičnine vrnejo, če niso podane ovire, določene s

tem ali drugim zakonom. Ovira zato ni podana glede tistega dela

premoženja (glede dela parcele 180/6 k.o. K.), ki je bil iz stečajne

mase izvzet in s tem prenehal biti premoženje stečajnega dolžnika.

[OBRAZLOŽITEV]

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov

tožbeni zahtevek. Tožnik je zahteval, da sodišče ugotovi in je dolžna

tožena stranka priznati, da je tožnik G. o. p., p.o. (sedaj, kot je

to tožeča stranka tekom postopka opredelila, OGP d.o.o.), izključni

lastnik parc. št. 180/6 - stavbišče v izmeri 13 a 29 m2, parc. št.

197 - gozd v izmeri 4 a 36 m2 in parc. št. 202/3 - gozd v izmeri 30 a

63 m2, ki so kot edine vpisane v vl.št. k.o. K. ter toženi stranki

naloži, da izstavi tožeči stranki za vknjižbo lastninske pravice

primerno listino, na podlagi katere se bo pri solastninskem deležu

prvega toženca do 2/3 in drugega toženca do 1/3 prej navedenih parcel

vknjižila lastninska pravica na tožečo stranko, ker jo bo sicer

nadomestila pravnomočna sodba, v 15 dneh pod izvršbo. V posledici

neuspeha v pravdi je sodišče tožeči stranki naložilo, da toženi

stranki povrne 564.000,00 SIT pravdnih stroškov v 15 dneh pod

izvršbo.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pritožila. V pritožbi, ki jo je v

njenem imenu vložil pooblaščenec, odvetnik, uveljavlja vse pritožbene

razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo tako

spremeni, da se zahtevku v celoti ugodi, podrejeno sodbo razveljavi

in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje ter priglaša

pritožbene stroške. Sodišče je bistveno kršilo postopek. Sodba ima

take pomanjkljivosti, da je ni mogoče v celoti preizkusiti in so

razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in med seboj v nasprotju oz.

sodba niti nima razlogov o odločilnih dejstvih ter je podana

postopkovna kršitev iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem

postopku (ZPP). Sodišče je sicer izvedlo dokaj obširen dokazni

postopek in izvedlo večino predlaganih dokazov, toda zadevo je

poenostavilo, ni analiziralo posameznih dokazov, ni jih povezalo v

celoto in sodba praktično niti nima obrazložitve. Sodišče se v

razlogih ukvarja predvsem z navajanjem, katere dokaze je izvedlo.

Opusti pa dolžnost, da jih oceni. Nedvomno gre za zapleteno dejansko

in pravno stanje v zadevi in so od odločitve odvisni tudi drugi

postopki ter razmerja med pravdnimi strankami. Že upravni organ je v

postopku denacionalizacije zagrešil številne nepravilnosti in tožeči

stranki doslej niti možnost udeležbe v postopku ni bila dana.

Zadevo je sodišče najlažje zaključilo, ko se je zgolj formalno

ukvarjalo s problemi zemljiškoknjižnega prava, načeli javnosti in

popolnosti zemljiške knjige. Ni natančno proučilo trditvene podlage

tožbe. Ukvarjati bi se moralo z vsebino stečajnega spisa opr. št. St

in denacionalizacijskega spisa UE N. G. št. Tako bi se prepričalo, da

je bila tožeča stranka oziroma pred njo pravni prednik dejanski

lastnik in posestnik spornih nepremičnin. Pridobil jih je od

prejšnjega zemljiškoknjižnega lastnika in imel v lasti in posesti od

leta 1960 oziroma 1962 (odločbi OLO K.). S tem v zvezi bi se sodišče

moralo ukvarjati tudi z vprašanjem dobrovernosti tožene stranke, ki

je na podlagi sporne denacionalizacijske odločbe in kasneje sklepa o

dedovanju postala zemljiškoknjižni lastnik, čeprav sta bila toženca

dobro seznanjena s stečajnim postopkom, prodajo pravne osebe, to je

bivše OGP K. p.o., na javni dražbi in izločitvijo dela premoženja iz

stečaja ter vrnitvijo dela premoženja Občini N. G. Tožeča stranka ne

more enostavno izgubiti vsega svojega premoženja, ki ga je pridobila

že leta 1960, plačala in za tem na nezazidanem stavbnem zemljišču z

lastnimi sredstvi zgradila novo poslovno zgradbo, kar izhaja iz vseh

izvedenih dokazov, pa se sodišče do tega ni opredelilo. Nenazadnje je

lastnik tožeče stranke družba G. d.o.o. kupil tožečo stranko na javni

dražbi kot pravno osebo z vsem njenim premoženjem. Isto sodišče pa

sedaj ugotavlja, da tožeča stranka ni bila lastnik spornih

nepremičnin, čeprav je v okviru stečajnega postopka vodilo prodajo na

javni dražbi. Vse to premoženje je bilo cenjeno, kot izhaja tudi iz

cenitve izvedenca M. Š. in tudi plačano. Bistven problem je tudi v

tem, da nihče ni hotel opraviti ogleda nepremičnine (ne v tem

postopku in ne v predhodnih) in se zato ni natančno vedelo, kaj se

prodaja na javni dražbi. Del premoženja je bil izročen občini. Katero

je to premoženje, se ne ve, če bi stranka to vedela, ne bi bila

potrebna sedanja pravda. Sodišče je sicer v dokaznem postopku

določilo izvedenca geodetske stroke, toda mnenje je bilo skromno in

pomanjkljivo ter je na podlagi pripomb tožeče stranke izvedenec

izdelal dopolnitev, če se izdelek izvedenca lahko tako imenuje,

vendar ni bil opravljen ogled in to ni zadostovalo za pridobitev

celotne slike v tej zadevi. Sodišče se v obrazložitvi sodbe niti z

enim stavkom ni dotaknilo pripomb tožeče stranke na mnenje izvedenca

z dne 27.12.2002 in tudi ni ustrezno obrazložilo zakaj je ogled

nepomemben in dopolnitev mnenja nepotrebna. Sodišče prve stopnje bi

moralo ugotoviti tudi s pritegnitvijo izvedenca geodetske stroke, da

na navedenih nepremičninah stoji poslovna zgradba tožeče stranke, ki

jo je zgradila z lastnimi sredstvi po letu 1962 po nakupu. Ob ogledu

bi se ugotovilo, da se izročitev po sklepu St (izročena je parcela

180/6 v izmeri 30 x 8 m - prej parcelna št. 180/1) nanaša na določen

osrednji del poslovne stavbe, ki ni zaključena celotao in tega v

naravi ni mogoče izvršiti. Do takega stanja je prišlo, ker v

stečajnem postopku odgovorne osebe niso bile seznanjene z dejanskim

zemljiškokatastrskim stanjem in se s tem niso ukvarjali. Sodišče

sicer ugotavlja, da je vprašljiv sklep St z dne 2.6.1993, na podlagi

katerega je bila Občini N. G. izročena parcela št. 180/6, ki meri po

podatkih zemljiške knjige oziroma katastra 13 a in 29 m2, le v izmeri

30 x 8 m2 oziroma bivša parcela št. 180/1, ki kot samostojna

zemljiškokatastrska enota niti ni obstajala. Nerazumljiva pa so

nadaljnja izvajanja sodišča, da bi v takem primeru tožeča stranka

morala postaviti sklepčen zahtevek, saj zahtevek na ugotovitev, da je

lastnica celotne parcele 180/6, ni utemeljen. Zahtevek je sklepčen.

Tožeča stranka zahteva, da se ugotovi, da je lastnica celotne

nepremičnine, saj stečajnega sklepa ne priznava, ker je neizvršljiv

in nedoločen. Upravni organ ne bi smel na podlagi tega sklepa vrniti

v naravi upravičencem celotne parcele št. 180/6. Sicer pa bi sodišče

lahko brez težav delno ugodilo tožbenemu zahtevku, kolikor ne posega

v stečajni sklep, v preostalem delu pa tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zato bi moralo izvesti predlagane dokaze, opraviti ogled, pritegniti

izvedenca in razčistiti te dileme, tožeča stranka pa bi tako še

zmeraj imela možnost modificirati tožbeni zahtevek ali iz previdnosti

uveljavljati podrejeni tožbeni zahtevek. Določene pravice je tožeča

stranka oz. njen pravni prednik pridobila. Kakšna je njihova narava,

se sodišče ne izjasni. Kupila je te nepremičnine in za tem zgradila

celoten kompleks v površini 592,36 m2, ki je predstavljal

funkcionalno zaključeno celoto, ob nacionalizaciji je šlo le za

ruševino. Stanje takratnega objekta je razvidno iz skice in

fotografij, ki so bile pridobljene pri ZVNKD G. Vse to je tožeča

stranka v pravdi trdila, ponujala dokaze, pa se sodišče o tem ni

izreklo. Vprašanje, kdo je vknjižen, ni bistvenega pomena. Tudi

stečajno sodišče ni imelo pomislekov, da je stečajni dolžnik lastnik

določenih nepremičnin, čeprav to iz podatkov zemljiške knjige ni

izhajalo ter je kupec tožeče stranke te nepremičnine pošteno plačal,

ocenjene so bile s strani cenilca M. Š., kar je povedal tudi v tej

pravdni zadevi, ko je bil zaslišan. Tako se izkaže, da tega

premoženja upravni organ v denacionalizacijskem postopku ni mogel

vrniti. V vmesnem obdobju je namreč to premoženje postalo last

pravnega prednika tožeče stranke oz. tožeče stranke, ki je bila tudi

prodana kot pravna oseba z vsem premoženjem na javni dražbi v

stečajnem postopku. Že v postopku denacionalizacije je upravni organ

najprej z delnim poročilom ugotavljal, da je pravni prednik tožeče

stranke na parceli št. 180/6 zgradil delavnico in pomožne prostore in

gre za zazidano stavbno zemljišče, ki ga ni mogoče vrniti v last in

posest. Naknadno je bilo to stališče iz neznanih razlogov obrnjeno na

glavo in izdana odločba v prid tožene stranke, čeprav se tam

dejanskega stanja niti ni ugotavljalo. Tožeča stranka je opozarjala,

da je v stečajnem postopku kupila nepremičnine in sicer s parcelno

št. 180/6 v izmeri 1329 m2, parcelo št. 202/3 v izmeri 1709 mý (na

tej parceli stoji kovačnica, elektrodelavnica, garderoba in

sanitarije in je bilo to toženi stranki vrnjeno v

denacionalizacijskem postopku kot gozdno zemljišče) in parcelo št.

187/1 - dvorišče v izmeri 915 m2. Celotna površina teh nepremičnin

znaša 3953 mý in gre za celotno poslovno stavbo, ki je bila prodana

na javni dražbi s prodajo stečajnega dolžnika kot pravne osebe,

zgrajena na navedenih nepremičninah, ki predstavljajo gradbeno in

funkcionalno celoto. Če bi sodišče opravilo ogled in pritegnilo

izvedenca, tudi geodetske stroke, bi lahko ta zatrjevana dejstva

ugotovilo, pa jih ni in zato tudi ni pravilno uporabilo materialnega

prava. S tem v zvezi zgolj neizvršitev odločbe OLO z dne 10.10.1962

po prepričanju pritožnika ni razlog za zavrnitev zahtevka. Tožeča

stranka v pritožbi, ki jo je vložila sama, ponavlja tiste trditve, ki

jih je navedla že v pritožbi, ki jo je v njenem imenu vložil

odvetnik.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Predlaga, da sodišče druge

stopnje pritožbo zavrne in potrdi prvostopenjsko sodbo. Priglaša

stroške sestave odgovora na pritožbo. Tožeča stranka lastninske

pravice ni izkazala in se sodišče ne more spuščati v pravilnost

izdanih odločb v stečajnem in denacionalizacijskem postopku. Zato se

tudi ne more ukvarjati z vprašanjem dobrovernosti tožene stranke, ki

je na podlagi denacionalizacijske odločbe in kasneje izdanega sklepa

o dedovanju dosegla vknjižbo kot izključni lastnik spornih

nepremičnin. Denacionalizacijska odločba ne more biti sporna, kot

trdi tožeča stranka, saj je o njej že odločalo Vrhovno sodišče.

Predlog za obnovo postopka je bil zavrnjen. Nesmiselne so trditve, da

je tožeča stranka pošteno plačala nepremičnino, saj je cenilec v

denacionalizacijskem postopku izračunal, da je bila lastniku

izplačana odškodnina nižja od 9 % vrednosti nepremičnin. Na parceli

št. 180/6 je pred denacionalizacijo stala zgradba, obzidje brez

strehe v velikosti 8 x 30 m2. Na to zidovje je potem tožeča stranka

šele postavila betonsko ploščo za streho. To vse je izvedenec

upošteval. Dejstvo je, da je sodišče s sklepom St v stečajnem

postopku dne 11.2.1992 izločilo parcelo št. 180/6 v površini 1329 m2

iz prodaje, kar je razvidno tudi iz prodajne pogodbe med stečajnim

upraviteljem tožeče stranke in kupcem G. d.o.o. z dne 17.7.1992. Še

pred začetkom stečajnega postopka je tožena stranka tožečo stranko

opozorila, da je parcela št. 180/6 predmet denacionalizacije. Zmedo

je povzročila tožeča stranka s trditvijo, da je na parceli št. 180/6

bila zgrajena nova poslovna zgradba, kar ne drži. Ne drži tudi, da v

predhodnih postopkih nihče ni želel opraviti ogleda nepremičnin, saj

je bil opravljen v denacionalizacijskem postopku, parcelo pa si je

ogledal tudi stečajni upravitelj. Izvedenec geodetske stroke je v

predmetnem sodnem postopku izdelal skico izmere. Nova poslovna

zgradba je zgrajena na drugih parcelah in ne na parceli 180/6.

Parcela št. 180/6 v izmeri 1329 m2, na kateri stoji zgradba v

površini 8 x 30 m, je bila nacionalizacirana v celoti kot ta parcela.

Vsa dejstva so ugotovljena in odločitev pravilna. Vknjižba pravice v

zemljiški knjigi je konstitutivnega pomena in so v zvezi s tem

pritožbene navedbe zmotne. V dopolnitvi odgovora na pritožbo tožena

stranka meni, da pritožba, ki jo je vložila tožeča stranka po

direktorici, nima istih pritožbenih navedb in niti ne pove, zakaj se

vlaga še ena pritožba ter gre morebiti za preklic pritožbe, ki jo je

v imenu tožeče stranke vložil odvetnik. Sicer je pritožba, ki je

vložena 2.9.2003, prepozna, vložena šele 2.9.2003. Toženi stranki se

povzročajo težave z zavlačevanjem izvršitve denacionalizacijske

odločbe. Ta že 10 let ni izvršena, nepremičnina ji ni izročena v

posest in jo brezplačno uporablja tožeča stranka. Direktorica tožeče

stranke M. Z. je tudi ves čas sodelovala s stečajnim upraviteljem in

bila seznanjena z zahtevkom za denacionalizacijo. Morala bi vedeti,

da se cenitveno poročilo ne ujema s stanjem v naravi, da upravni

prostori niso na parceli 180/6, ampak na parceli 187/1 in 187/2.

Potem, ko je bil v stečajnem postopku izdan sklep z dne 11.2.1992, je

bila parcela št. 180/6 izločena iz stečajne mase, zaradi

denacionalizacije, in je tudi stečajna sodnica dne 22.1.1992 izdala

sklep, s katerim je znižala cenitveno vrednost za 1.863.017,00 SIT

ter je bila zato določena nova prodajna vrednost cenitve na G. 21 v

višini 1.730.000,00 SIT. Za to ceno je bila tudi objavljena javna

dražba. Zato je pritožba tožeče stranke tudi polna neresnic. Tudi

sicer je tožena stranka poizvedovala in na omenjenih parcelah ni bilo

od leta 1962 do 1992 izdano nobeno gradbeno dovoljenje. V arhivu se

nahaja celo odločba z dne 17.2.1964, iz katere izhaja, da se tožeči

stranki oz. pravnemu predniku ne dovoljuje uporaba teh zemljišč za

gradnjo cementne delavnice in skladišča cementih izdelkov.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka v pritožbi (ta je pravočasna, dne 1.9.2003 je

predložen le dodatni izvod pritožbe - list. št. 183) uveljavlja

bistveno postopkovno kršitev, ker sodišče prve stopnje po mnenju

pritožnice ni ugotovilo odločilnih dejstev, ter je podano nasprotje

med razlogi samimi oziroma med izrekom in razlogi, ter sodbe zato

niti ni mogoče v celoti preizkusiti. Pritožbeno sodišče temu stališču

ne pritrjuje. V sodbi so razlogi jasni, razumljivi, sodbo je mogoče

preizkusiti, drugo pa je vprašanje, ali je dejansko stanje pravilno

in popolno ugotovljeno in ali je materialno pravo pravilno

uporabljeno.

Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe povzelo navedbe

pravdnih strank in ocenilo določene listine v spisu. Glede parcele

št. 180/6 k.o. K. je zaključilo, da zahtevek tožeče stranke ne more

biti v celoti utemeljen že zato, ker je sodišče v stečajnem postopku

s sklepom St Občini N. G. izročilo parcelo št. 180/6, vl. št. 34 k.o.

K. v izmeri 30 x 8 m, to je bivšo parcelo št. 180/1 k.o. K., po

navedenem sklepu bi torej lahko ostal v lasti tožeče stranke le del

parcele št. 180/6. Temu stališču se pridružuje tudi sodišče druge

stopnje. Dne 23.10.1990 je bil nad tožečo stranko (tedaj O. g. p.,

p.o.) uveden stečaj s sklepom o začetku stečajnega postopka nad

dolžnikom. Za navedeni stečajni postopek je treba uporabiti določbe

tedaj veljavnega Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji

(ZPPSL/89 - Ur.l. SFRJ št. 84/89). Stečajno maso dolžnika, ki je

pravna oseba, tvori premoženje, ki ga ima ta ob začetku stečajnega

postopka oziroma ga pridobi do zaključka stečaja. Začetek stečajnega

postopka ne vpliva na pravice, da se izločijo stvari, ki ne pripadajo

dolžniku - izločitvene pravice (čl. 117, enako sedaj veljavni ZPPSL,

čl. 104 in 131). Zakon o denacionalizaciji (ZDen) je stopil v veljavo

7.12.1991. Če nepremičnina v stečajnem postopku postane del stečajne

mase, ni mogoča več njena vrnitev v last denacionalizacijskemu

upravičencu. Podana je namreč ovira iz 1. odst. 18. čl. ZDen, ki

določa, da se nepremičnine vrnejo, če niso podane ovire, določene s

tem ali drugim zakonom. Ovira zato ni podana glede tistega dela

premoženja (glede dela parcele 180/6 k.o. K.), ki je bil iz stečajne

mase izvzet in s tem prenehal biti premoženje stečajnega dolžnika

(sklep St z dne 11.2.1992). Iz tega sklepa tudi po oceni pritožbenega

sodišča izhaja zanesljivo vsaj to, da je bil del nepremičnine že pred

prodajo izvzet iz stečajne mase. Ker gre pri denacionalizacijskem

postopku za popravo krivic, ki so bile prizadejane s strani države

lastnikom zasebnega premoženja in ta zakon (ZDen) na novo ureja

lastninska razmerja z učinkom za naprej (ex nunc), pridobijo

upravičenci s pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji lastninsko

pravico in se zato, kolikor ni ovire zaradi stečajnega postopka, kot

prej obrazloženo, tožeča stranka ne more sklicevati na druge že

pridobljene pravice (nakup in gradnja na stavbnem zemljišču, dobra

vera).

Utemeljeno pa tožeča stranka opozarja, da je v konkretni zadevi

zaključek prvostopenjskega sodišča, da je glede na gornje ugotovitve

tožbeni zahtevek nesklepčen, nepravilen. V konkretni zadevi je

situacija specifična. Na to je tožeča stranka opozarjala tekom

postopka in opozarja tudi v pritožbi. Gre namreč za vprašanje, kaj je

bilo dejansko izločeno iz stečajne mase in izročeno občini, in kaj je

bilo v stečajni masi dolžnika ob začetku stečaja in ob prodaji. Za

ugotovitev teh dejstev je tožeča stranka predlagala več dokazov.

Določene dokaze je sodišče prve stopnje izvedlo. Zaslišalo je kot

pričo M. Š., ki je bil kot izvedenec določen v upravnem in stečajnem

postopku, nepremičnine ocenil in tudi pojasnil, katere nepremičnine

je v posamičnih postopkih cenil, pa se do tega sodišče prve stopnje

ni opredelilo. Zaslišalo je tudi stečajnega upravitelja kot pričo, in

več drugih prič, pa teh dokazov ni ocenilo. Imenovalo je tudi

izvedenca geodetske stroke, na predlog tožeče stranke je le-ta mnenje

tudi dopolnil, pa se do teh ugotovitev sodišče prve stopnje ni

opredelilo. Tudi ni opravilo ogleda z razlogovanjem, da je sporno

lastništvo nepremičnin, česar tožeča stranka ni dokazovala z lego

določenih stavb, pač pa z drugimi argumenti. Ta argumentacija ne

vzdrži. Tožeča stranka je trdila in dokazovala, da je navedene

nepremičnine pridobila po pogodbi v letu 1960 in 1962, na njih

zgradila poslovni kompleks in v ta namen predlagala tudi ogled, kjer

bi se ugotovilo na katerih nepremičninah je zgradila poslovni

kompleks, kot tudi (ob sodelovanju izvedenca gradbene stroke in

geodeta), kaj je bilo ocenjeno v stečajnem postopku, kateri del je

bil morebiti izločen. Šele izvedba predlaganih dokazov bi omogočila

zaključek ali je tožbeni zahtevek vsaj v delu utemeljen in ali je

torej v okviru postavljenega zahtevka le temu delno mogoče ugoditi,

po izvedenih dokazih pa bi tudi tožeča stranka imela možnost

postaviti ustrezen zahtevek, ki pa ga bi seveda morala sama

oblikovati.

Nepremičnine so bile v naravi vrnjene v upravnem postopku z delno

odločbo z dne 13.7.1993. Po trditvah tožeče stranke sta bili tudi

parceli št. 197 in 202/3 del stečajne mase, tam tudi stoje poslovni

objekti, ki so bili tudi ocenjeni po izvedencu. Do vseh teh trditev,

glede katerih je sodišče prve stopnje tudi izvajalo dokaze, se ni

opredelilo, pa so lahko relevantne. Zahtevek je namreč sodišče prve

stopnje zavrnilo tudi z dodatnim argumentom, da tožeča stranka ni

izkazala, da bi po tem, ko so bile leta 1960 in 1962 z odločbama O.

l. o. te nepremičnine izročene v posest njenemu pravnemu predniku, da

uredi delavnice, plačala določeno kupnino, kot tudi ni dosegla

zemljiškoknjižnega vpisa. Ta argumentacija je pravno zmotna, kot

opozarja tudi pritožba. Sredstva gospodarskih organizacij so bila v

tedanjem času družbena sredstva, in tožeča stranka trdi, da je na

navedenih vseh treh nepremičninah zgradila poslovni kompleks, s

svojimi sredstvi. S tem bi, saj je bilo uzakonjeno načelo, da

zemljišče deli usodo na njem zgrajene stavbe (tako n.pr. tedaj

veljavni Zakon o prometu z nepremičninami - Ur.l. SRS št. 19/76 s

spremembami, 15. čl. Zakona o stavbnih zemljiščih - Uradni list SRS

št. 18/84 s spremembami in dopolnitvami), pridobila pravico uporabe

in za pridobitev take pravice ni bil odločilen vpis v zemljiško

knjigo. Ta je bil le deklaratorne narave.

Ker sodišče prve stopnje ni izčrpalo trditvene podlage, in tudi sicer

izvedenih dokazov ni ocenjevalo, saj je zmotno materialnopravno

presodilo, da zahtevek ni utemeljen, po eni strani zato, ker ni

sklepčen, po drugi pa zato, ker tožeča stranka ni izposlovala vpisa v

zemljiško knjigo, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno in

je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi, sodbo razveljavilo in

vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. čl. ZPP).

Dokazni postopek bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti v nakazani

smeri (tožeča stranka pa, če bi se izkazalo, da je zahtevek delno

utemeljen, ustrezno oblikovati zahtevek) ter presoditi navedbe tožeče

stranke, tako glede obsega stečajne mase, v zvezi s tem zavzeti tudi

stališče glede razmerja med stečajnim in denacionalizacijskim

postopkom, ter se opredeliti do že izpostavljenih relevantnih trditev

tožeče stranke v tem postopku. Ugotoviti bo moralo odločilna dejstva,

da bo v zadevi lahko pravno pravilno odločilo, izvedene dokaze pa

oceniti tako kot mu to nalaga določba 8. čl. ZPP, vsakega posebej in

v medsebojni povezavi, šele tako bo lahko sprejelo pravilno

odločitev.

Ker je sodbo prvostopenjskega sodišča razveljavilo, je sodišče druge

stopnje razveljavilo tudi stroškovno odločbo in odločitev o

pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo in so le-ti del

nadaljnjih stroškov (165. čl. ZPP).