Appeal court quashes first instance ruling for failure to conduct evidence on partnership status.

Pritožbi dolžnice se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se v

izpodbijanem delu (2. tč. izreka) razveljavi in se zadeva v

tem delu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih izvršilnih

stroškov.

[JEDRO]

Poleg ugovora, da ni bil družbenik izbrisane družbe, ima

družbenik, za katerega sicer velja domneva iz 4. odst. 27.

čl. ZFPPod, tudi ugovor, da ni bil njen aktivni družbenik. V

dokaz teh svojih trditev je predlagala tudi zaslišanje dveh

prič ter svoje lastno, vendar pa sodišče teh dokazov ni

izvedlo in je zato bilo dejansko stanje nepopolno

ugotovljeno. Skladno s spremenjenim Zakonom o izvršbi in

zavarovanju (novela ZIZ-A), odloči sodišče s sklepom o

ugovoru tudi o spornih pravno relevantnih dejstvih, ki se

nanašajo na terjatev. O teh pa lahko odloči le, če izvede

predlagane dokaze.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje: 1.) svoj

sklep z dne 10.1.2003 popravilo tako, da se ime dolžnice

pravilno glasi: R. V.; 2.) zavrnilo ugovor dolžnice. V

obrazložitvi k 2. tč. izreka je navedlo, da niso utemeljene

ugovorne trditve dolžnice, češ da naj bi iz družbe V. d.o.o.

(prvotni dolžnik) izstopila že 15.4.1994, saj pogodba oz.

aneks k ustanovitveni pogodbi z navedenim datumom, ki naj bi

to potrjeval, ni bil sklenjen v obliki notarskega zapisa,

zato nima pravnega učinka in do prenosa poslovnega deleža ni

prišlo na pravno veljaven način. Poleg tega pa glede na

višino njenega poslovnega deleža (49 %) ni mogoče govoriti o

tem, da je bila dolžnica pasivna družbenica v smislu odločbe

Ustavnega sodišča U-I-135/00 z dne 9.10.2002.

Proti navedenemu sklepu je glede odločitve v njegovi 2. tč.,

dolžnica po svojem pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh

pritožbenih razlogov, predlagala njegovo spremembo ali

razveljavitev in uveljavljala povrnitev stroškov

pritožbenega postopka. V pritožbi opozarja, da sodišče

zmotno zaključuje, da do prenosa poslovnega deleža dolžnice

v družbi V. d.o.o. na drugega družbenika M. M., ni prišlo na

pravno veljaven način. Zakon o notariatu je pričel veljati

9.4.1994, v njegovih prehodnih določbah pa je izrecno

določeno, da se določbe v 47. čl., ki določajo, kateri akti

morajo biti sklenjeni v obliki notarskega zapisa (med drugim

tudi akti po 3. odst. 416. čl. ZGD), pričnejo uporabljati od

1.6.1995. Skladno s to določbo je zato sklenjeni aneks med

odsvojiteljico njenega deleža v družbi R. V. in

pridobiteljem M. M. z dne 15.4.1994 veljaven, ne glede na

to, da ni bil sklenjen v notarski obliki, ki se v trenutku

sklenitve še ni sklepala v obliki notarskega zapisa.

Sklenjen pa je bil v pisni obliki in z njim je bil dosežen

namen, ki sta ga odsvojiteljica in pridobitelj poslovnega

deleža zasledovala, to pa je, da pridobitelj pridobi še 49 %

poslovnega deleža in tako postane izključni lastnik družbe

in tudi njen direktor. R. V. torej ni bila družbenica družbe

V. d.o.o. že od 15.4.1994, skladno z določili ZGD je za

registracijo tega dejstva v sodnem registru bil zadolžen

direktor družbe M. M. Dolžnici zato ni očitati ničesar. Po

izstopu iz družbe pa tudi ni imela nobenega vpliva na

poslovanje družbe. Tudi terjatev, ki je predmet tega

postopka je nastala kar pet let po njenem izstopu iz družbe.

Skladno z ustavno odločbo bi moralo sodišče upoštevati, ali

je imela dolžnica kot manjšinski delničar vpliv na

poslovanje družbe ali ne. Dolžnica je v dokazovanje svojih

navedb predložila pravno veljavne listine, ki nazorno

kažejo, kako so bila urejena razmerja v družbi, predlagala

je tudi zaslišanje strank in prič, ki bi lahko pojasnile

prej navedeno potem, ko je dolžnica odsvojila svoj delež in

izstopila iz družbe, vendar pa sodišče predlaganih dokazov

ni izvedlo.

Pritožba dolžnice je utemeljena.

Prvotni dolžnik v tej zadevi, družba V. trgovska agencija

d.o.o., je bil 7.11.2001 izbrisan iz sodnega registra na

podlagi določil Zakona o finančnem poslovanju podjetij

(ZFPPod, Ur.l.RS št. 54/99 s sprem.). Ob njegovem izbrisu je

bila v sodni register kot družbenica vpisana tudi R. V.

Glede na določilo 4. odst. 27. čl. ZFPPod se je zato štelo,

da je podala izjavo z vsebino, določeno v 1. odst. 394. čl.

Zakona o gospodarskih družbah (ZGD), torej izjavo o prevzemu

obveznosti za plačilo morebitnih preostalih obveznosti

izbrisane družbe. Takšna "preostala obveznost" je tudi

terjatev, ki jo v tem postopku izterjuje upnik.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da lahko družbenik, za

katerega se šteje, da je podal izjavo o prevzemu obveznosti

izbrisane družbe, med drugim uveljavlja tudi ugovor, da

dejansko ni bil družbenik izbrisane družbe. Takšen ugovor je

v obravnavanem primeru R. V. podala in je sodišče prve

stopnje v zvezi s tem izhajalo iz pravilne predpostavke, da

ima vpis spremembe družbenika v sodni register le

deklaratoren pomen. Vendar pa je zmotno njegovo nadaljnje

stališče, zaradi katerega odreka pravno veljavnost aneksu k

aktu o ustanovitvi družbe V. d.o.o. z dne 15.4.1994 (s

katerim naj bi imenovana izstopila iz družbe) zgolj zato,

ker ni sklenjen v obliki notarskega zapisa (okoliščina, da

akt ne nosi naziva "pogodba", o kateri je govora v 3. odst.

416. čl. ZGD, ne bi mogla biti ključnega pomena, če je sicer

iz njega razvidna vsebina in namen strank). Pritožba namreč

v zvezi s tem utemeljeno opozarja, da se v času zatrjevane

sklenitve aneksa veljavni 47. čl. Zakona o notariatu še ni

uporabljal. Vendar pa pritožbeno sodišče opozarja, da je

587. čl. ZGD določal, da dokler ne bodo na podlagi posebnega

zakona začeli opravljati svoje funkcije notarji, začasno

opravljajo odvetniki zadeve, za katere so po tem zakonu

pooblaščeni notarji. Namesto v zakonu predvidenih notarskih

listin sestavljajo v tem obdobju odvetniki tudi ustrezne

listine. V obravnavanem primeru pa ni videti, da bi sporni

aneks, na katerega se sklicuje dolžnica, sestavil odvetnik.

Poleg ugovora, da ni bil družbenik izbrisane družbe, ima

družbenik, za katerega sicer velja domneva iz 4. odst. 27.

čl. ZFPPod, tudi ugovor, da ni bil njen aktivni družbenik.

To stališče temelji na odločbi Ustavnega sodišča RS z dne

9.10.2002, opr.št. U-I-135/00-77, s katero sta bila med

drugim razveljavljena 4. in 5. odst. 27. čl. ZFPPod, kolikor

se nanašata na družbenike, ki v smislu obrazložitve navedene

odločbe niso odgovorni za obveznosti izbrisane družbe.

Takšne družbenike je poimenovalo kot neprave, pasivne

družbenike. Pri nedelujočih družbah, kar so tudi družbe, ki

nimajo premoženja, je temelj odgovornosti družbenikov vpliv,

ki so ga imeli na poslovanje družbe in na nastanek

obveznosti družbe. Pri presoji tega kriterija pa je treba

izhajati iz različnosti položajev med posameznimi družbeniki

oz. iz različnosti v njihovih notranjih razmerjih, pri čemer

je treba upoštevati zlasti: kakšen vpliv je imel posamezen

družbenik na poslovodstvo in njegovo sodelovanje v njem;

kakšna je bila stopnja njegove vključenosti v gospodarjenje

družbe, koliko je bil seznanjen z gospodarjenjem družbe;

kakšen je sploh bil interes družbenika za sodelovanje v

družbi, itd. V obravnavanem primeru pa je sodišče prve

stopnje izhajalo zgolj iz predpostavke, da je znašal v sodni

register vpisan osnovni vložek pritožnice 735.000,00 SIT,

kar predstavlja 49 %-ni poslovni delež, zaradi česar po

njegovem mnenju ne bi bilo mogoče govoriti o tem, da je bila

pritožnica pasivna družbenica v smislu prej navedene odločbe

Ustavnega sodišča. Vendar pa je dolžnica že v ugovoru

zatrjevala (to pa ponavlja tudi v pritožbi), da ni bila

aktivna družbenica, da iz naslova članstva v družbi ni

prejemala nobenih dohodkov, da na njeno poslovanje ni imela

nobenega vpliva, ker je upravljanje v družbi prevzel

družbenik M. M., ki je družbo tudi vodil. V dokaz teh svojih

trditev je predlagala tudi zaslišanje dveh prič (M. M. in M.

L.) ter svoje lastno, vendar pa sodišče teh dokazov ni

izvedlo in je zato bilo dejansko stanje nepopolno

ugotovljeno. Skladno s spremenjenim Zakonom o izvršbi in

zavarovanju (novela ZIZ-A), odloči sodišče s sklepom o

ugovoru tudi o spornih pravno relevantnih dejstvih, ki se

nanašajo na terjatev (1. in 3. odst. 58. čl. in 59. čl.

ZIZ). O teh pa lahko odloči le, če izvede predlagane dokaze.

Tega pa v obravnavanem primeru ni storilo, zato je moralo

pritožbeno sodišče pritožbi dolžnice ugoditi, sklep sodišča

prve stopnje v izpodbijanem delu razveljaviti in zadevo

vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Odločitev o

stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odst. 165. čl.

ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ.