Appeal court reverses dismissal of counterclaim in mortgage dispute, ruling it a standalone civil action.

Pritožbi tožeče stranke po nasprotni tožbi se ugodi,

izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču

prve stopnje v nadaljnje odločanje.

[JEDRO]

Tožeča stranka je tožbo oblikovala tako, da uveljavlja od

tožene stranke plačilo svoje zapadle terjatve iz vrednosti

nepremičnine, glede na to, da ima to svojo terjatev

zavarovano z zastavno pravico na nepremičnini tožene

stranke. Gre torej za hipotekarno tožbo, ki je urejena v 63.

čl. v času ustanovitve te pravice veljavnega Zakona o

temeljnih lastninskopravnih razmerjih, pri kateri gre za

obliko varstva zastavne pravice na nepremičnini, zastavna

pravica pa je ena od stvarnih pravic. To pomeni, da tudi za

postopek po tožbi ne velja določilo 2. odst. 481. čl. ZPP

(po katerem se pravila postopka o gospodarskih sporih ne

uporabljajo - med drugim - v sporih o stvarnih pravicah na

nepremičninah). Pa četudi bi v obravnavanem primeru šlo

za situacijo po 2. odst. 183. čl. ZPP in bi bila za

odločanje o zahtevku nasprotne tožbe predpisana druga vrsta

postopka, sodišče prve stopnje ne bi smelo nasprotne tožbe

zavreči, ampak bi jo moralo obravnavati kot vsako drugo

tožbo.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo

nasprotno tožbo družbe C. International, d.d., za izbris

vknjižbe v zemljiški knjigi o prenosu terjatve, o izbrisu

zastavne pravice in o prepovedi odtujitve, vse pri parceli

št. 1520/3 z.k. vl. št. 1075 k.o. K. V obrazložitvi je

navedlo, da se za odločanje o zahtevku po tožbi uporablja

postopkovna pravila, določena v 487. čl. in nasl. ZPP, ker

gre za obravnavanje obligacijskega zahtevka, kjer je za

uporabo postopka odločujoč subjektivni kriterij iz 1. točke

1. odst. 481. čl. ZPP. Za odločanje o zahtevkih iz nasprotne

tožbe, ki so zahtevki iz stvarno pravnih upravičenj, pa se v

skladu z 2. odst. 481. čl. ZPP uporablja objektivni kriterij

za določitev vrste postopka, in sicer se za odločanje o tem

zahtevku uporablja splošni civilni postopek in ne postopek,

določen za gospodarske spore. Ker je torej za odločanje o

zahtevku iz nasprotne tožbe predpisana druga vrsta postopka,

se glede na 2. odst. 183. čl. ZPP nasprotne tožbe ne more

vložiti.

Proti navedenemu sklepu je tožeča stranka po nasprotni tožbi

(ki sedaj posluje pod imenom C. d.d.), po svojem

pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov

in predlagala njegovo razveljavitev. V pritožbi zatrjuje, da

ni dvoma, da so pravdne stranke tako po tožbi kot po

nasprotni tožbi gospodarski pravni subjekti ter imajo

zahtevki tožeče stranke in tožeče stranke po nasprotni tožbi

isto genezo spora v osnovnem vprašanju, kjer si sicer

pravdne stranke nasprotujejo, to je v vprašanju obstoja ali

neobstoja zastavne pravice ter iz tega izvedenih posledic in

so zato podani pogoji za nasprotno tožbo iz 1. in 3. točke

183. čl. ZPP, glede na vrednost spora (5.000.100,00 SIT) pa

je podana pristojnost Okrožnega sodišča v Kopru in ne

kakšnega drugega sodišča. Postopek v gospodarskih sporih je

glede na določbo 1. čl. ZPP in določbo 480. čl. ZPP in nasl.

le poseben postopek ne pa drug postopek, ki bi bil predpisan

za pristojnost specializiranega sodišča ali drugega organa

(npr. kazenski postopek, nepravdni postopek, upravni

postopek, postopek pred delovnimi in socialnimi sodišči,

postopek o prekrških, davčni postopek, itd.), zato so podani

pogoji za nasprotno tožbo tudi iz 2. odst. 183. čl. ZPP.

Napadeni sklep ne obrazloži (ob dejstvu, da je za razsojo

stvarno pristojno Okrožno sodišče v Kopru), katera druga

vrsta postopka bi lahko sploh še prišla v poštev za razsojo

spora med strankama po nasprotni tožbi, zato se izpodbijani

sklep sploh ne da preizkusiti. Ker ima nasprotna tožba vse

elemente samostojne tožbe, ker je za razsojo po nasprotni

tožbi pristojno naslovno sodišče in ker nasprotna tožba nima

pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla obravnavati

niti kot samostojna tožba, tudi ni nobenih zakonitih

razlogov za zavrženje nasprotne tožbe. Naslovno sodišče, ki

je zanjo pristojno, bi nasprotno tožbo moralo obravnavati

tudi kot samostojno tožbo, saj je kot taka bila tudi vpisana

v sodni vpisnik.

Pritožba tožeče stranke po nasprotni tožbi je utemeljena.

Po mnenju pritožbenega sodišča sicer ni mogoče soglašati s

pritožnikovim stališčem, češ da se izpodbijanega sklepa ne

da preizkusiti, ker da sodišče prve stopnje ni navedlo,

katera vrsta postopka prihaja v poštev za razsojo spora med

pravdnima strankama; sodišče se je namreč postavilo na

stališče, da gre pri postopku po tožbi za postopek v

gospodarskih sporih, pri postopku po nasprotni tožbi pa za

takšen postopek ne gre, ampak gre za splošni civilni

postopek. Ker je torej po mnenju sodišča prve stopnje za

odločanje po tožbi predpisana druga vrsta postopka kot za

odločanje po nasprotni tožbi, je podana situacija po 2.

odst. 183. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki med

drugim določa, da se nasprotne tožbe ne more vložiti, če je

za odločanje o zahtevku nasprotne tožbe predpisana druga

vrsta postopka.

Vendar pa pritožbeno sodišče ne soglaša z navedenim

stališčem sodišča prve stopnje. Tožeča stranka je namreč

tožbo oblikovala tako, da uveljavlja od tožene stranke

plačilo svoje zapadle terjatve iz vrednosti nepremičnine,

glede na to, da ima to svojo terjatev zavarovano z zastavno

pravico na nepremičnini tožene stranke. Gre torej za

hipotekarno tožbo, ki je urejena v 63. čl. v času

ustanovitve te pravice veljavnega Zakona o temeljnih

lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), pri kateri gre za obliko

varstva zastavne pravice na nepremičnini, zastavna pravica

pa je ena od stvarnih pravic. To pomeni, da tudi za postopek

po tožbi ne velja določilo 2. odst. 481. čl. ZPP (po katerem

se pravila postopka o gospodarskih sporih ne uporabljajo -

med drugim - v sporih o stvarnih pravicah na nepremičninah)

in torej ne gre za poseben postopek po določilih 480. čl. in

nasl. ZPP. Za takšen poseben postopek pa ne gre niti pri

odločanju o zahtevku iz nasprotne tožbe, kjer se, kot

pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje, uporabljajo

določila splošnega civilnega postopka. Pri izbrisu zastavne

pravice na nepremičnini, kar z nasprotno tožbo uveljavlja

tožena stranka, gre za spor o stvarni pravici in torej zanj

tudi ne veljajo določbe o postopku v gospodarskih sporih.

Pa četudi bi v obravnavanem primeru šlo za situacijo po 2.

odst. 183. čl. ZPP in bi bila za odločanje o zahtevku

nasprotne tožbe predpisana druga vrsta postopka, sodišče

prve stopnje ne bi smelo nasprotne tožbe zavreči, ampak bi

jo moralo obravnavati kot vsako drugo tožbo, saj gre za to,

da je nasprotna tožba po svoji naravi samostojna tožba, ZPP

pa niti ne določa, da bi ob izostanku pogojev po 183. čl.

ZPP, bilo mogoče nasprotno tožbo zavreči, ampak le (sicer

nejasno in nedoločno), da se takšna tožba "ne more vložiti".

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na

podlagi 3 tč. 365. čl. ZPP, pritožbi tožeče stranke po

nasprotni tožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in

zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnje odločanje.