Appeal court vacates first instance judgment for failure to serve summons and lack of legal standing.

Pritožbi tožeče stranke se ugodi, sklep sodišča prve stopnje

se v izpodbijanem delu (I. tč. izreka) razveljavi in se

zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje

odločanje.

[JEDRO]

146. čl. ZPP ureja drugačno situacijo od obravnavane, saj

predpostavlja, da je toženi stranki prva vročitev pisanja

opravljena, v predmetni zadevi pa ta ni bila opravljena.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje: I.) zavrglo

tožbo zoper toženo stranko C. C. I. LTD; II.) tožeči stranki

naložilo, da mora v roku 15 dni razširjeno tožbo dopolniti

tako, da navede naslov pravne osebe, na katero razširja

tožbo, ker bo sicer v nasprotnem primeru tožbo v razširjenem

delu zavrglo.

Proti navedenemu sklepu je v delu, v katerem je bila tožba

zavržena, tožeča stranka po svojem pooblaščencu vložila

pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njegovo

razveljavitev. V pritožbi opozarja, da vsebuje izpodbijani

sklep pravni pouk, ki glasi tako, da zoper ta sklep ni

pritožbe. S takim pravnim poukom se tožeči stranki odreka

pritožba proti pomembni odločitvi sodišča. Po določilih

Zakona o pravdnem postopku proti sklepu, s katerim odloči

sodišče, ni pritožbe takrat, kadar je to v zakonu izrecno

določeno. V primeru, kadar sodišče tožbo zavrže, ni v ZPP

določbe, da ni pritožbe, kar pomeni, da ima tožeča stranka

pravico do pritožbe. Sodišče je z lastnim sklepom opr.št. Pg

72/95 z dne 28.8.2001 ugotovilo, da naslov prvotožeče (prav:

prvotožene) stranke glasi C. C. I. LIMITED. Pravilen naslov

je torej sodišču znan. Res je, da je sodišče poizkušalo

tožbo na ta naslov vročiti, vendar vročitev ni uspela, ker

očitno tožena stranka pošiljke ni pripravljena prevzeti. Če

vročitev ne uspe, to ne more biti razlog za to, da sodišče

tožbo zavrže. Sodišče bi moralo postopati po 146. čl. ZPP,

ki v 2. odst. določa, da toženi stranki ali njenemu

zakonitemu zastopniku, ki je v tujini, pa nima pooblaščenca

v Sloveniji, naloži sodišče, ob prvi vročitvi pisanj, da

imenuje pooblaščenca za sprejemanje pisanj v R Sloveniji. Če

tožena stranka ali njen zakoniti zastopnik ne imenuje

pooblaščenca za sprejem pisanj, imenuje sodišče na njene

stroške začasnega zastopnika, upravičenega za sprejemanje

pisanj, ter toženo stranko obvesti o tem imenovanju. Tako

določilo ZPP zavezuje sodišče tudi takrat, kadar tožena

stranka sodne pošiljke ne sprejme, kot je to v tem primeru.

Sodišče bi moralo imenovati začasnega zastopnika za

sprejemanje pisanj. Iz tožbe in priloženih dokazov sledi, da

je zastopnik prvotožene stranke drugotoženec D. K. in bi ga

iz razlogov ekonomičnosti sodišče moralo imenovati kot

začasnega zastopnika za sprejem sodnih pisanj. V nobenem

primeru pa sodišče ni imelo podlage za to, da je tožbo

zavrglo.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena.

Res je, da vsebuje izpodbijani sklep napačen pravni pouk,

kolikor se ta nanaša tudi na I. tč. izreka; 1. odst. 363.

čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) določa, da je zoper

sklep sodišča prve stopnje dovoljena pritožba, če ni v tem

zakonu določeno, da ni pritožbe. Glede odločitve o zavrženju

tožbe v ZPP ni določeno, da ni pritožbe, ravno tako pa tudi

ne gre za odločbo, ki bi bila izdana med pripravami za

glavno obravnavo in ki bi se nanašala na vodstvo postopka,

za katere je v 3. odst. 270. čl. ZPP določeno, da pritožba

ni dopustna. Vendar pa je kljub napačnemu pravnemu pouku

tožeča stranka vložila pritožbo in jo pritožbeno sodišče

tudi obravnava, tako da zgolj zaradi napačnega pravnega

pouka tožeča stranka ni bila prikrajšana v svojih pravicah.

Pritožba pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje s

svojim sklepom z dne 28.8.2001 ugotovilo, da je pravilen

naziv in naslov prvotožene stranke takšen, kot je tudi

povzet v uvodu izpodbijanega sklepa. Vendar pa ostaja

dejstvo, da na ugotovljenem naslovu vročitev tožbe ni bila

možna, saj je Ministrstvo za pravosodje RS z dopisom z dne

10.9.2002 sporočilo, da se je poštna pošiljka vrnila z

oznako "na tem naslovu neznan" (l.št. 126). Glede na to je

protispisna trditev tožeče stranke v pritožbi, češ da

vročitev ni uspela zato, ker da očitno tožena stranka

pošiljke ni bila pripravljena prevzeti. Neutemeljeno pa je

tudi sklicevanje tožeče stranke na 146. čl. ZPP, češ da bi

sodišče prve stopnje moralo imenovati prvotoženi stranki

začasnega zastopnika za sprejemanje sodnih pisanj;

pritožbeno sodišče opozarja, da 146. čl. ZPP ureja drugačno

situacijo od obravnavane, saj predpostavlja, da je toženi

stranki prva vročitev pisanja opravljena, v predmetni zadevi

pa ta ni bila opravljena.

Vendar pa je po mnenju pritožbenega sodišča protispisen oz.

vsaj preuranjen zaključek sodišča prve stopnje o tem, da gre

pri prvotoženi stranki le za vprašanje pravilno označenega

naziva in naslova. Sodišče prve stopnje je namreč v

obrazložitvi izpodbijanega sklepa posebej omenilo, da se v

izpisku iz registra družb za prvotoženo stranko nahaja zapis

"razpuščena" (povzeto po prevodu). V zvezi s tem pa se

postavlja vprašanje, ali gre res samo za to, da ni označen

pravilen sedež prvotožene stranke, kot to ugotavlja sodišče,

ampak bi se bolj postavljal pod vprašaj obstoj prvotožene

stranke (to bi potrjevalo tudi sporočilo slovenskega

veleposlaništva v Londonu, češ da prvotožena stranka na

posredovanem naslovu "ni znana"). Ker je torej to ostalo

neraziskano, je moralo pritožbeno sodišče pritožbi tožeče

stranke ugoditi, sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem

delu razveljaviti in zadevo v tem delu vrniti v ponovno

odločanje (3. tč. 365. čl. ZPP). Pri slednjem bo sodišče

prve stopnje upoštevalo 80. čl. ZPP, ki mu nalaga, da mora

med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je

tisti, ki nastopa kot stranka lahko pravdna stranka (in mora

ravnati po 1. odst. 81. čl. ZPP). Upoštevati bo moralo, da

je za vprašanje sposobnosti biti stranka za prvotoženo

stranko, treba uporabiti pravo države, ki ji pripada (4.

odst. 87. čl. v zvezi s 17. čl. Zakona o mednarodnem

zasebnem pravu in postopku - ZMZPP, Ur.l.RS št. 56/99, enako

določbo je vseboval v času vložitve tožbe veljavni Zakon o

ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v

določenih razmerjih, ZUKZ, Ur.l.SFRJ št. 43/82). Po

statusnem pravu Republike Irske bo torej treba ugotoviti,

kaj pomeni da je prvotožena stranka "razpuščena", in če gre

za obliko prenehanja pravne osebe, ali ima v takšnem primeru

pravnega naslednika (12. čl. ZMZPP).