Appeal dismissed; corporate registration suffices for liability claim despite lack of assets.

Pritožba se zavrne, izpodbijana sodba se potrdi.

Tožnik sam krije stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Gospodarski družbi ni mogoče oporekati vloge stranke v pravdnem

postopku, dokler je vpisana v sodnem registru, ne glede na to, ali

ima premoženje, na katerega je mogoče poseči z izvršbo, ali ne. Lahko

pa to dejstvo povzroči ukrepanje po ZFPPod.

[OBRAZLOŽITEV]

Okrožno sodišče je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s

katerim tožnik terja od vseh tožencev nerazdelno plačilo

593.688,00 SIT z zak. zam. obrestmi od posameznih

zneskov in njihove zapadlosti dalje (kot so razvidni iz

izreka napadene sodbe) s pripadki, povrnitev stroškov

postopka vseh tožencev v znesku 201.968,00 SIT (od tega

odpade na prve tri tožence 112.229,00 SIT in na četrtotoženko

89.739,00 SIT) z zak. zam. obrestmi od izdaje sodbe do plačila, vse

pa v 15 dneh, je naložena tožniku.

Tako odločitev tožnik izpodbija s pritožbo iz vseh

pritožbenih razlogov, vsebovanih v členu 338/I Zakona o

pravdnem postopku - ZPP, predlagajoč njeno razveljavitev

zaradi vnovičnega obravnavanja pred prvo stopnjo, vendar

pred drugim sodnikom. Zaznamuje pritožbene stroške.

Odločanje na prvi stopnji naj bi bilo nekorektno zato,

ker toženci niso bili pozvani, da sporočijo številko

transakcijskega računa družbe (katere ustanovitelji so

toženci) in premoženja, s katerim ta družba razpolaga.

Očitno račun sploh naj ne bi bil odprt, družba pa tudi

nima nobenega premoženja, po registrskih podatkih znaša

njen ustanovitveni kapital le 1,5 milijona, zato bi

moralo registrsko sodišče, poleg prvostopnega sodišča,

uvesti nad njo stečajni postopek in ga zaključiti, ker

družba nima niti toliko sredstev, da bi z njimi pokrila

stroške stečajnega postopka. Ker družba že nekaj let ne

posluje, so za njene obveznosti odgovorni ustanovitelji

po Zakonu o finančnem poslovanju podjetij - ZFPPod in

Zakonu o gospodarskih družbah - ZGD tudi zato, ker se ni

dokapitalizirala. Za poslovanje družbe so odgovorni njeni družbeniki

in predvsem njen direktor, ki bi morali ukreniti vse potrebno za

njeno prenehanje. Prav te opustitve da zavezujejo direktorja k

poravnavi obveznosti družbe. Dejanske ugotovitve naj bi bile

pomanjkljive zato, ker ni bil izveden dokaz z izvedencem finančne

stroke, ki bi ugotovil, od kdaj družba ne posluje, od kdaj je brez

prihodkov in da je brez premoženja.

Toženci na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

V napadeni sodbi je nazorno pojasnjeno, da tožnik ni

uveljavil nobene veljavne pravne podlage za odgovornost

družbenikov za obveznosti družbe C. d.o.o. (glej razloge

v zadnjem odstavku na str. 4 in nadaljevanje na str. 5),

zato ni potrebe po njihovem dopolnjevanju. Na poglavitne

pritožbene navedbe, ki teh razlogov ne sprejmejo, pa

velja pojasniti:

Ne gre za nobeno bistveno kršitev določb pravdnega

postopka, če sodišče ne izvede prav vseh predlaganih

dokazov, to pravico mu daje drugi odstavek člena 287

ZPP, taka zavrnitev bi lahko pripeljala le do

pomanjkljivih dejanskih ugotovitev, o katerih bo govora

kasneje. Razlogi sodbe povsem zadoščajo za preizkus

odločitve v njenem izreku in torej ne gre za kršitev iz

točke 14 člena 339/II ZPP, ne za katerokoli drugo

tovrstno kršitev iz člena 350/II ZPP, kar je ugotovljeno

uradoma.

Dokazno breme strank za njihove trditve opredeljuje člen

212 ZPP, če pa sodišče na podlagi izvedenih dokazov

(člen 8) ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva,

sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu po

členu 215 ZPP, ki predstavlja neke vrsto sankcijo za

neuspeh pri uveljavljanju relevantnih dejstev. Med taka sodijo tudi

tista, ki bi jih naj sodišče ugotovilo z zaslišanjem izvedenca

finančne stroke, podatki o transakcijskem računu družbe

C. d.o.o., ter o obsegu njenega premoženja, ki pa niso

neobhodno potrebni v tem pravdnem, pač pa le v

izvršilnem postopku, ki ima vgrajene mehanizme za

njihovo pojasnjevanje (člen 40 ZIZ glede transakcijskega

računa člen 31 ZIZ o seznamu dolžnikovega premoženja).

Očitek o nekoretknem delu sodišča prve stopnje je zato

krivičen in nepremišljen.

Tudi ni bilo treba ugotavljati vzrokov, zaradi katerih

ustanovitveni kapital ne dosega obvezne najnižje vsote

vrednosti osnovnega kapitala, čeprav so spremembe ZGD,

konkretno člena 410, stopile v veljavo že 01.05.1998.

Sankcijo za to opustitev predpisuje ZFPPod v členu 37/I

(v zvezi s točko 1 člena 39), ki je prestal tudi ustavno

preizkušnjo, odločba objavljena v Ur. l. RS, št. 93, dne 04.11.2002.

Tožnik kot upnik bi tak predlog lahko vložil pri pristojnem sodišču.

Ta zakon v členu 10 predpisuje ukrepe za zagotovitev kapitalske

ustreznosti kapitalske družbe, odškodninsko odgovornost uprave v

primeru stečaja in v členu 19 odškodninsko odgovornost nadzornega

sveta in družbenikov, vendar tožniku ni uspelo uveljaviti

odgovornosti direktorja in družbenikov po tej odškodninski podlagi.

Kot upnik je tudi legitimiran k vložitvi predloga za uvedbo stečaja

po drugem odstavku člena 90 Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in

likvidaciji - ZPPSL. Če družba dejansko ne posluje več, podrobnosti o

tem dejstvu ni bilo treba ugotavljati v okviru te pravde, ampak bi

bilo to pomenljivo za kak drug (recimo solvenčni) postopek. V

pravdnem postopku lahko nastopajo tako stranke, ki imajo premoženje,

kot tiste, ki so brez njega, je pa ta okoliščina pomembnejša kot

pričakovani uspeh v izvršilnem postopku, od katerega pa si tožnik

očitno tudi ne obeta ničesar.

Zaključek v pritožbi, da je izpodbijana sodba povsem

zgrešena, meri na zmotno uporabo materialnega prava, s

katerim pa se ni mogoče strinjati, saj bazira na določbi

člena 407 ZGD z vgrajenim temeljnim postulatom

korporacijskega prava (veljavnim tudi za druge

kapitalske družbe), da za obveznosti družbe z omejeno

odgovornostjo družbeniki praviloma ne odgovarjajo. Ta

zakon pozna izjeme od tega pravila (kot so spregled

pravne osebnosti, odgovornost za prevzete obveznosti s

pristankom družbenika ...), ki pa so z napadeno sodbo zavrnjene, ker

ni bil pogojev za njihovo priznanje, zato z izpodbijano sodbo

veljavno materialno pravo ni bilo kršeno, in je ta potrjena po členu

353 ZPP. Ob takem razpletu priglašenih pritožbenih stroškov tožniku

ni mogoče priznati.