Appeal dismissed; tenant bound by valid 1992 eviction pledge under then-applicable Housing Act.

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Pravno odločilni za razsojo spora sta bili ugotovitvi nižjih sodišč, da se je toženka z izjavo z dne 19.2.1992 zavezala, da bo sporno stanovanje kot dotedanja imetnica stanovanjske pravice izpraznila do 31.3.1992 in da te obveznosti ni izpolnila. Taka ugotovitev je utemeljevala sprejeto odločitev sodišč prve in druge stopnje, ki je očitno oprta poleg na določili 17. in 296. člena zakona o obligacijskih razmerjih, tudi na določilo 58. člena stanovanjskega zakona (ki utemeljuje izpraznitveni zahtevek v primerih, ko kdo uporablja stanovanje brez naslova to je nezakonito). V času, ko se je toženka zavezala izprazniti sporno stanovanje, ni več veljal zakon o stanovanjskih razmerjih (ki je določal, da lahko imetnik stanovanjske pravice odpove stanovanjsko razmerje vselej), pač pa je veljal stanovanjski zakon (po katerem je lahko najemnik odpovedal najemno pogodbo prav tako vselej - 52. člen). Toženka se je zato lahko pravnoveljavno zavezala, da bo stanovanje izpraznila ter so revizijski pomisleki o tem neutemeljeni.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice in naložilo toženki, da mora izprazniti sobo št. 27/IV v ter jo izročiti tožnici. Višji tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo in naložilo toženki, da mora plačati tožnici tudi stroške postopka. Sodišče druge stopnje pa je pritožbo toženke zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in navedeno sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo toženka, ki je uveljavljala zmotno uporabo materialnega prava in predlagala, da naj se pobijana sodba spremeni ali razveljavi. V reviziji izvaja, da je izjava z dne 19.2.1992 dvostranska bremenska pogodba, ki jo je podpisala v bistveni zmoti, saj je menila, da ji bo delovno razmerje pri tožnici prenehalo kot tehnološki presežek, je pa pozneje ugotovila, da ji je prenehalo delovno razmerje na drugačen način. Izjava pa je tudi podpisana ob pogoju, da bo tožnica izpolnila svoje obveznosti z izplačilom odpravnine za izpraznjeno stanovanje. Izpraznitev stanovanja bi se lahko zahtevala le na podlagi materialnopravnih določb in ne na nekakšni izjavi. Na podlagi 1. odstavka 126. člena stanovanjskega zakona lahko prejšnji imetnik stanovanjske pravice uveljavlja v dveh letih izplačilo 30 % vrednosti stanovanja, če tega izprazni. Taka obveznost tožnice je bila dogovorjena v omenjeni izjavi, ki pa je tožnica ni izpolnila. Tudi zato ta izjava ne more imeti učinkov na pravice toženke kot prejšnje imetnice stanovanjske pravice.

Na vročeno revizijo tožnica ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijska izvajanja o tem, da je toženka podpisala izjavo z dne 19.2.1992 v zmoti, da tožnica do nje ni izpolnila prevzetih obveznosti, da ji je delovno razmerje pri tožnici prenehalo na drugačen način, kot pa je bilo dogovorjeno, in da ji tožnica še ni izplačala odpravnine za izpraznjeno stanovanje, predstavljajo uveljavljanje dejanskih trditev, s katerimi se izpodbija na prvi in drugi stopnji ugotovljeno dejansko stanje, kar pa po določilu 3. odstavka 385. člena ZPP v revizijskem postopku ni dovoljeno. Revizijsko sodišče zato takih revizijskih izvajanj ni moglo upoštevati.

Pravno odločilni za razsojo spora sta bili ugotovitvi nižjih sodišč, da se je toženka z izjavo z dne 19.2.1992 zavezala, da bo sporno stanovanje kot dotedanja imetnica stanovanjske pravice izpraznila do 31.3.1992 in da te obveznosti ni izpolnila. Taka ugotovitev je utemeljevala sprejeto odločitev sodišč prve in druge stopnje, ki je očitno oprta poleg na določili 17. in 296. člena zakona o obligacijskih razmerjih, tudi na določilo 58. člena stanovanjskega zakona (ki utemeljuje izpraznitveni zahtevek v primerih, ko kdo uporablja stanovanje brez naslova to je nezakonito). V času, ko se je toženka zavezala izprazniti sporno stanovanje, ni več veljal zakon o stanovanjskih razmerjih (ki je določal, da lahko imetnik stanovanjske pravice odpove stanovanjsko razmerje vselej), pač pa je veljal stanovanjski zakon (po katerem je lahko najemnik odpovedal najemno pogodbo prav tako vselej - 52. člen). Toženka se je zato lahko pravnoveljavno zavezala, da bo stanovanje izpraznila ter so revizijski pomisleki o tem neutemeljeni. Vprašanje ali gre toženki pravica do izplačila 30 % vrednosti spornega stanovanja po določilu 1. odstavka 126. člena stanovanjskega zakona, pa ni bilo predmet tega spora, niti ni moglo vplivati na odločanje o izpraznitvenem tožbenem zahtevku.

Ker sodišči prve in druge stopnje pri odločanju nista zmotno uporabili materialnega prava, revizijsko sodišče pa ni ugotovilo, da bi bila zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero je moralo paziti po uradni dolžnosti (člen 386. ZPP), je moralo zavrniti revizijo kot neutemeljeno (člen 393. ZPP).