Denationalization claim dismissed due to lack of reciprocity and incorrect application of land law validity periods.

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

[JEDRO]

Pravni posel iz čl. 5 ZDen je lahko temelj za denacionalizacijo, če je bil sklenjen v času veljavnosti predpisov iz čl. 3 in 4 ZDen.

Temeljni zakon o izkoriščanju kmetijskega zemljišča se je uporabljal do 24.8.1973, zato so upoštevni vsi pravni posli sklenjeni do tega datuma.

Če je fizična oseba v času podržavljenja bila jugoslovanski državljan, v času smrti pa tuj državljan, je upravičenec samo v primeru, če tuja država slovenskim državljanom priznava pravice iz denacionalizacije.

Vzajemnost je lahko dogovorjena tudi v meddržavnem sporazumu.

[OBRAZLOŽITEV]

V izpodbijanem delu sklepa je sodišče zavrnilo predlog F. F. pravnega naslednika A. F. za denacionalizacijo.

Proti temu delu sklepa sta predlagatelja vložila pritožbo. V pritožbi poudarjata, da je sodišče napačno uporabilo čl. 9/I Zakona o denacionalizaciji, saj je bila A. F. jugoslovanska državljanka in še več, bila S., starši so bili Ž.. Bila je res vpisana v državljansko knjigo na H., saj je tam služboval mož. Treba je upoštevati, da je šlo za bivšo zvezno državo F. in S.. Čl. 9/I ZDen ne govori o slovenskem, ampak o jugoslovanskem državljanstvu. Sodišče o pravnem poslu z dne 31. 3. 1933 ni odločilo o izreku. Ni pomembno, kdaj je bil sklenjen pravni posel iz čl. 5 ZDen, pomembno je, da je bil sklenjen po predpisu iz čl. 3 ZDen. Temelj v tem primeru ni bil Zakon o razlastitvi, ampak Zakon o izkoriščanju kmetijskega zemljišča. Odškodnina je znašala le 37 % vrednosti in ni bila pravična. Predlaga spremembo ali razveljavitev.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo, da A. F. po čl. 9 ZDen ni upravičenka do denacionalizacije. Res je bil po prvotnem besedilu čl. 9 ZDen upravičenec tisti, ki je bil ob podržavljanju jugoslovanski državljan. Vendar je treba upoštevati, da je bil čl. 9 ZDen spremenjen s 1. čl. ZDen-B in od 7. 11. 1998, ko je prenehalo začasno zadržanje velja besedilo čl. 9/III ZDen, ki glasi: "Če je imela fizična oseba iz 3., 4. in 5. čl. tega zakona na dan 9. 5. 1945 jugoslovansko državljanstvo je tuj državljan upravičenec do denacionalizacije le, če je taka pravica priznana tudi slovenskim državljanom v državi, katere državljan je upravičenec. Po čl. 27 ZDen-B noveliran zakon velja za vse postopke, ki do 7. 11. 1998 še niso bili pravnomočno končani.

Noveliran zakon torej pomeni, da imajo status upravičenca tudi jugoslovanski državljani, ki so bili ob svoji smrti tuji državljani, vendar le pod pogojem vzajemnosti, torej če država tujega državljana priznava pravice iz denacionalizacije tudi slovenskim državljanom.

Prvostopno sodišče je ugotovilo, da je bila A. F. ob svoji smrti leta 1976 jugoslovanska državljanka in državljanka R. H., torej je bila tuja državljanka, kar izhaja iz odločbe U. e. Ž. z dne 11. 10. 1999 v prilogi B 1.

Sodišče je tudi ugotovilo, da ne obstoji vzajemnost, saj R. H. slovenskim državljanom ne priznava pravic iz denacionalizacije (Zakon o naknadi za imovinu oduzetu za vrijeme jugoslovenske komunističke vladavine). Predlagatelji niso izpodbijali ugotovitve, da v R. H. za slovenske državljane ne obstoji vzajemnost. Predlagatelji tudi niso zatrjevali dejanske vzajemnosti. Takšno dejansko stanje pomeni, da bi bila A. F. po čl. 9 ZDen-B upravičenka, če bi bila ugotovljena vzajemnost. Vzajemnost ni bila ugotovljena, zato je sodišče pravilno zavrnilo predlog. Ni bilo tudi zatrjevano, da je vzajemnost dogovorjena v meddržavnem sporazumu.

Predlagatelji tudi niso zatrjevali dejanskega stanja iz čl. 12 ZDen, saj bi tudi v tem primeru morali predlagatelji vložiti predlog za denacionalizacijo kot upravičenci, v tem predlogu pa bi morali zatrjevati dejansko stanje iz čl. 12 ZDen. Vendar pa je bilo treba predlog vložiti v predpisanem roku, ki pa je že potekel. V tej zadevi torej ni bil vložen predlog po čl. 12 ZDen in se tudi ni ugotavljalo dejansko stanje po čl. 12 ZDen, zato sodišče po tej določbi ni moglo ugoditi predlogu.

Prvostopno sodišče je glede časovne veljavnosti predpisov napačno ugotovilo, da pravni posel ni bil sklenjen v času veljavnosti predpisov iz čl. 3 ZDen. Temeljni zakon o izkoriščanju kmetijskega zemljišča se je uporabljal do 24. 8. 1973, ko je začel veljati Zakon o kmetijskih zemljiščih, pravni posel pa je bil sklenjen 31. 3. 1973, torej v času veljavnosti Temeljnega zakona o izkoriščanju kmetijskega zemljišča.

Sodišče prve stopnje je pri tem zmotno štelo, da je treba upoštevati uskladitev Zakona o razlastitvi leta 1968. V tem primeru pravni posel ni bil sklenjen namesto razlastitve, ampak namesto arondacije, arondacijo pa je vse do 24. 8. 1973 urejal Temeljni zakon o izkoriščanju kmetijskega zemljišča in je treba upoštevati njegov časovni okvir veljavnosti. Vendar pa zmotno stališče ne vpliva na pravilnost odločitve, ker je predlog neutemeljen zato, ker ni bila dokazana vzajemnost po čl. 9 ZDen-B. Za utemeljenost predloga bi namreč morali biti kumulativno podani vsi pogoji po Zakonu o denacionalizaciji.

Ni točna pritožbena trditev, da prvostopno sodišče o predlogu F. F. ni odločilo, saj je takšna odločitev zapisana v tč. 7 prvotnega in popravljenega sodišča prve stopnje.