Forced detention allowed only if mental illness causes self-harm or harm to others, not just social isolation.

Pritožbi se u g o d i in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje r a z v e l j a v i , zadeva pa v r n e sodišču prve stopnje v novo sojenje.

[JEDRO]

Pridržanje v zaprtih oddelkih pomeni poseg v človekovo svobodo, zato je tak poseg dopusten le kot skrajni ukrep socialna izoliranost in morebitno še tako neobičajno vedenje pridržanca še ne daje podlage za prisilno pridržanje.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se pridržanec P. Ž. pridrži v Psihiatrični bolnici V. za dobo do štirih tednov, saj so za takšno pridržanje izpolnjeni pogoji določeni v čl. 70 Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP).

Zoper sklep sodišča prve stopnje se je po svoji zagovornici pravočasno pritožil pridržanec. V pritožbi je uveljavljal pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagal, da se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, podredno pa, da se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ne dopusti prisilno pridržanje pridržanega. Pritožnik je v pritožbi navajal, da je povedal, da ga zafrkavajo z besedo buzerant najbrž zato, ker živi sam in ni poročen, vendar pa mu na kraj pameti ne pade, da bi sosedovega otroka udaril, ker ga zafrkava, ker ve, da se to ne počne. V spremnem zapisniku ni podatkov, da bi pridržani na H. izkazoval kakršnokoli agresivnost, ker so ga zmerjali. Zato pa je ocena sodišča, da je pridržani nevaren drugim brez osnove pa tudi brez konkretne obrazložitve sodišča, saj abstraktne navedbe, da bi naj pod vplivom halucinacij obstajala velika možnost, da se bo pridržani odzval napadalno, ne zadoščajo. Zmotni so zaključki sodišča, da dela pridržani sebi škodo, ta pa bi naj bila v socialni izolaciji, samskem življenju, dejstvu, da pridržani ni v službi in na ugledu zaradi nenavadnega vedenja. Življenje z malo ali brez socialnih stikov oz. samsko življenje samo po sebi ne predstavlja škode posamezniku, ki si takšno življenje izbere. Sodišče pa ni utemeljilo, v kakšni vzročni zvezi naj bi bila ta z domnevno duševno boleznijo pridržanega. Kar zadeva opustitev dela pa je pridržani sam povedal, da je poučeval, dokler je bilo to brez končane pedagoške akademije možno, po tem, ko pa to ni bilo več dopustno, pa je moral službo pustiti. Ker si ne predstavlja, da bi počel vsako delo, se je pač raje odločil, da bo živel od dohodkov podedovanega premoženja. Sodišče ni navedlo, kakšno naj bi bilo nenavadno vedenje pridržanega. Po prepričanju pridržanega se ta namreč ne vede nenavadno. Ob tem pa poudarja, da je škoda na ugledu vprašljiva kategorija in da je vprašljivo, ali je glede na tehtanje in načelo sorazmernosti mogoče človeku omejiti svobodo zaradi tega, ker bi naj škodoval ugledu. Izpodbijan sklep je zato glede na navedeno nezakonit.

Pritožba je utemeljena.

Pridržanje v zaprtih oddelkih psihiatričnih in podobnih zdravstvenih organizacij pomeni poseg v človekovo svobodo. Zato pa je tak poseg dopusten kot skrajen ukrep in samo v primerih, ko je to edini način, da se prepreči psihiatričnemu bolniku, da bi ogrožal svoje življenje ali si povzročal hudo škodo, ali da bi tako ravnal proti drugim. Po določilu čl. 70 ZNP, ki določa materialnopravne pogoje za pridržanje duševnega bolnika v psihiatričnem zavodu, je tako pridržanje dopustno le v primeru, ko zaradi narave duševne bolezni ali duševnega stanja bolnik ogroža življenje ali povzroča hudo škodo bodisi sebi ali pa drugim ljudem. Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenja izvedenke psihiatrične stroke zaključilo, da je pri pridržancu zaradi že več kot deset let trajajočega bolezenskega stanja in slušnih halucinacij kot odraz le-tega ter zaradi njegovega dosedanjega nezdravljenja ter nepripravljenosti prostovoljnega zdravljenja, verjetna agresivna reakcija do tretjih. Utemeljene so pritožbene trditev, da glede na neizkazanost kakršnekoli dosedanje agresivnosti pridržanca samo takšne ugotovitve za izkazanost pridržančevega ogrožanja življenja tretjih ne zadoščajo. To še toliko bolj, ker je tudi izvedenka v svojem izvedeniškem mnenju možnost pojava agresivne reakcije pridržanca kot odziva na akustične halucinacije, opredelila samo kot "prej ali slej verjetno". Zaključki sodišča o ogroženosti življenja tretjih so tako brez konkretnejših ugotovitev dejanske možnosti pojava takšne agresivnosti, tako glede časovne komponente kot oblik, v katerih bi se ta lahko pojavila, nepopolne.

Utemeljene so tudi nadaljnje pritožbene trditve, s katerimi tožnik izpodbija zaključke sodišča prve stopnje o nujnosti izrečenega ukrepa zaradi obstoja ogroženosti življenja pridržanca oz. njemu grozeči hudi škodi. Socialna izoliranost in morebitno še tako neobičajno vedenje pridržanca pred hospitalizacijo (tudi v kolikor se nanaša na neuživanje hrane) ne daje podlage za prisilno pridržanje in zdravljenje po čl. 70 ZNP, če to ni v vzročni zvezi z duševno boleznijo ali duševnim stanjem in ni takšno, da ogroža življenje pridržanca oz. mu povzroča hudo škodo. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenke psihiatrične stroke sicer ugotovilo, da bi naj bila socialna izoliranost posledica pridržančeve domnevne duševne bolezni, ni pa tudi ugotovilo, kako bi ta ogrožala življenje pridržanca oz. mu povzročala hudo škodo. Iz izpovedbe pridržanca in mnenja izvedenke psihiatrične stroke sicer ne izhaja, da bi naj opustitev pridržančeve službe (že pred 11. leti, kot je to povedal sam pridržanec) bila posledica domnevne že več let trajajoče duševne bolezni. Sama prizadetost "ugleda", ne glede na to, po kakšnih merilih se ta ugotavlja, pa glede na zgoraj navedena načela sorazmernosti takšne dopustne podlage za izrek ukrepa po čl. 70 ZNP tako ne daje. Utemeljene so tako tudi nadaljnje pritožbene trditve, da so dejanski zaključki sodišča tudi glede ugotovljenega obstoja ogroženosti življenja samega pridržanega in hude škode, ki bi mu naj nastajala, oboje pa zaradi dosedanjega nezdravljenja že več let trajajoče duševne bolezni in pridržančevega neuvida potrebnosti zdravljenja, nepopolni in preuranjeni.

Pritožbi pridržanca je bilo tako ugoditi in na podlagi določila čl. 355 ZPP v zv. s čl. 366 ZPP in 37 ZNP izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljaviti, zadevo pa vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V novem odločanju bo sodišče prve stopnje moralo dokazni postopek zaradi ugotovitve zgoraj navedenega dopolniti z dodatnim zaslišanjem izvedenke psihiatrične stroke. Šele na podlagi tako dopolnjenega dokaznega postopka bo namreč lahko ugotovilo tista pravnorelevantna dejstva, ki so potrebna za odločitev o pridržanju po čl. 70 ZNP.