Appeal court quashes first-instance conviction for extortion due to procedural violations and unreliable victim testimony.

Pritožbi obtoženega D. S. se u g o d i in se sodba sodišča prve stopnje v točki I izreka s p r e m e n i tako, da se obtoženi D. S. po 3. točki 359. člena ZKP

o p r o s t i

obtožbe, da je z namenom, da bi si pridobil protipravno premoženjsko korist, z resno grožnjo prisilil M. K., da mu je v škodo svojega premoženja izročil denar, s tem, da je v C. v neugotovljenih dneh v jesenskih mesecih v letu 1998 pred S. t. š. C. najprej zahteval od M. K., da si zanj sposodi 10.000,00 SIT gotovine, ker se je K. temu uprl, je zahteval, da mu izroči 500,00 SIT, na kar mu je K. odgovoril, da denarja nima, takrat pa mu je zagrozil, da mu bo polomil roke in noge, zato se je K. te grožnje prestrašil in mu zahtevani denar izročil;

s čemer naj bi storil kaznivo dejanja izsiljevanja po I. odstavku 218. člena Kazenskega zakonika.

Po I. odstavku 96. člena Zakona o kazenskem postopku obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1.-5. točke II. odstavka 92. člena tega zakona ter potrebni izdatki obtoženega D. S. in potrebni izdatki ter nagrada zagovornice odvetnice D. G. - Š. tega dela kazenskega postopka proračun.

[JEDRO]

Če je obtožba v novem sojenju, do katerega je prišlo zaradi razveljavitve prve obsodilne sodbe na podlagi obtoženčeve pritožbe, spremenjena tako, da se obtožencu očita povsem drugo kaznivo dejanje in sodišče 1. st. na podlagi tako spremenjene obtožbe izda obsodilno sodbo, gre za kršitev prepovedi po 305. čl. ZKP.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma navedeno sodbo je bil obtoženi v točki I izreka spoznan za krivega kaznivega dejanja izsiljevanja po I. odstavku 218. člena KZ na škodo M. K.. Izrečena je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo šest mesecev zapora in preizkusno dobo treh let. Obtoženemu je bilo naloženo plačilo 500,00 SIT na račun pridobljene premoženjske koristi. V plačilo so mu bili naloženi vsi stroški tega dela kazenskega postopka, doslej znani v znesku 3.680,00 SIT, bil pa je oproščen plačila povprečnine.

V tč. II izreka je bil obtoženi oproščen obtožbe zaradi enakega kaznivega dejanja na škodo istega oškodovanca. Stroški tega dela kazenskega postopka so obremenili proračun.

Zoper obsodilni del te sodbe se je pravočasno pritožil obtoženi po zagovornici zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagal je, da se ta del izpodbijane sodbe spremeni v oprostilno oziroma, da se obtožba zavrne.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje soglaša s pritožnikovim mnenjem, da je oškodovani M. K. vse prej kot verodostojna priča. Njegova izpovedba iz preiskave se je bistveno spremenila na glavni obravnavi z dne 24. 10. 2002, še zlasti pa na glavni obravnavi z dne 15. 4. 2004, ko je o tem kaznivem dejanju povedal povsem nekaj novega. Očitno pa je, da je že obtožba z dne 19. 6. 2000 temeljila v obsegu tega kaznivega dejanja samo na njegovi izpovedbi v preiskavi z dne 3. 12. 1999, saj je v njegovi kazenski ovadbi z dne 14. 12. 1998 navedeno le kaznivo dejanje pred stanovanjskim blokom v Š. u. v C., o katerem je sodišče druge stopnje dne 28. 10. 2002 izdalo oprostilno sodbo opr. št. Kp 104/2003. Vendar je že v prvem postopku obtožba glede tega kaznivega dejanja očitala obtoženemu oškodovanje D. S. in ne sedanjega oškodovanca M. K..

Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 24. 10. 2002 izhaja, da se je tedaj razčiščevalo dvakratno srečanje obtoženega in oškodovanca M. K. v mestu, oboje pa naj bi bilo po 14. 12. 1998, ko je slednji podal kazensko ovadbo. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje z dne 24. 10. 2002 izhaja, da je sodišče prve stopnje tedaj odločilo o dveh primerih izsiljevanja v stranišču kina M. v C. (list. št. 142), saj je oškodovani M. K. na glavni obravnavi z dne 24. 10. 2002 vztrajal pri izpovedbi iz preiskave (da ga je obtoženi ob srečanju v mestu dvakrat peljal na stranišče tega kina, kjer da ga je preiskal vključno z denarnico, pa denarja ni našel, ko je hkrati trdil, da je obtoženemu dvakrat ob srečanju v mestu izročil po 500,00 SIT na njegovo zahtevo, in hkrati zatrjeval, da je zahteval od njega posojilo denarja v znesku 10.000,00 SIT).

Šele na glavni obravnavi z dne 15. 4. 2004, na kateri je bila izdana izpodbijana sodba, je obe srečanji z obtoženim, na katerih mu je moral obakrat izročiti po 500,00 SIT, krajevno opredelil na prostor pred S. t. š. v C. (prvič) in na prostor pred telefonsko govorilnico pred B. C. v V. u. v C. (drugič).

Iz opisanih oškodovančevih izpovedb in ugotovitev sodišča prve stopnje v prvem postopku je sodišče prve stopnje povsem napačno zaključilo, da gre za prepričljive navedbe, ker da je oškodovani ves čas postopka enako zatrjeval, da se je obtoženega bal, ker da so bile njegove zahteve podkrepljene z grožnjami o uporabi sile v obeh primerih, ko mu je izročil denar. Vendar je sodišče prve stopnje glede srečanja v bližini telefonske govorilnice pred B. C. v V. u. v C. izdalo oprostilno sodbo (tč. II izreka izpodbijane sodbe, le zaradi pomanjkljivega opisa kaznivega dejanja glede uporabe grožnje).

Sodišče druge stopnje soglaša s stališčem v pritožbi, da je takšna izpovedba oškodovanega M. K. nezanesljiva in neverodostojna. Zato tudi po mnenju sodišča druge stopnje na takšno izpovedbo, ki pomeni tudi edini dokaz za obtožbo, ni mogoče opreti obsodilne sodbe. V njej je preveč sprememb in nedoslednosti. Zato je sodišče druge stopnje ob drugačni oceni te izpovedbe izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremenilo v oprostilnega.

Sodišče druge stopnje soglaša s pritožnikom, da se je na glavni obravnavi z dne 15. 4. 2004 razpravljalo o povsem novem kaznivem dejanju, ki do tedaj sploh ni bil pod obtožbo. Ne glede na spremembo obtožbe tudi v tem delu, do katere je po izrecni navedbi okrožne državne tožilke na tej glavni obravnavi prišlo zaradi izpovedbe tudi tega oškodovanca, je sodišče prve stopnje z izdajo obsodilne sodbe v tem obsegu prekršilo prepoved iz 385. člena ZKP. Zoper sodbo sodišča prve stopnje z dne 24. 10. 2002, ki je bila s sklepom pritožbenega sodišča z dne 28. 10. 2003 v tem obsegu razveljavljena, se je pritožil samo obtoženi. Prva obsodilna sodba je bila izdana glede dveh izsiljevanj v stranišču kina M. v C., pa še z drugačnim opisom kaznivega dejanja (obtoženi naj bi zahteval 10.000,00 SIT, in pri tem naj bi oškodovanega M. K. prijel za oblačila na prsih in na ovratniku, ga potisnil ob steno ter mu grozil, da mu bo polomil roke in noge, če denarja ne bo, zaradi česar, da mu je oškodovani M. K. v dveh primerih izročil po 500,00 SIT). Opis kaznivega dejanja v izpodbijanem delu sedanje sodbe sodišča prve stopnje je bistveno drugačen (kraj storitve je drug, zahteva, da naj si oškodovani za obtoženega sposodi 10.000,00 SIT gotovine, čemur da se je oškodovani oprl, nato obtoženčeva zahteva, da mu izroči 500,00 SIT in za tem šele grožnja, če mu zahtevanih 500,00 SIT ne bo izročil). Ker je šele razveljavitev prve obsodilne sodbe na podlagi obtoženčeve utemeljene pritožbe omogočila, da je okrožna državna tožilka spremenila obtožbo, v kateri je očitala obtožencu novo kaznivo dejanje, spremenila jo je torej v njegovo škodo, sodišče prve stopnje prav zaradi že omenjene prepovedi iz 385. čl. ZKP, na katero je bilo vezano po IV. odstavku 397. člena ZKP, ne bi smelo izdati obsodilne sodbe. Tudi zato je moralo sodišče druge stopnje izdati oprostilno sodbo. Gre za bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 10. tč. I. odstavka 371. člena ZKP. Ta je bila sicer uveljavljena v pritožbi - da gre za novo kaznivo dejanje, vendar je bila očitana le kršitev kazenskega zakona zaradi relativnega zastaranja kazenskega pregona, kar pa sicer ne drži.

Izrek o stroških kazenskega postopka na prvi stopnje je posledica izdane oprostilne sodbe.

Ker je obtoženi uspel s pritožbo, ni podlage za odločanje o stroških pritožbenega postopka.

V. d. t. V. d. t. R. S., Z. o. v C. M. B. je v svojem pisnem stališču do pritožbe z dne 13. 7. 2004 predlagal zavrnitev obtoženčeve pritožbe. To stališče je bilo obtoženemu in zagovornici vročeno, vendar nanj nista odgovorila.