Appeal dismissed; driver's negligent truck maneuver caused fatal crash despite victim's high-speed braking.

Pritožba obtoženega F. F. se z a v r n e kot neutemeljena in se p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženi F. F. je dolžan plačati kot strošek pritožbenega postopka povprečnino v znesku 150.000,00 SIT.

[JEDRO]

Vzročna zveza ni pretrgana, ker je obtoženi ponoči in na neosvetljeni avtocesti obračal tovornjak in tako v celoti zaprl vozni pas, s čemer je samo on ustvaril nevarno stanje na cesti, ker oškodovanec kljub višji hitrosti z zaviranjem ni uspel preprečiti trčenja, v katerem je poleg njega bil še sopotnik v osebnem avtomobilu.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma navedeno sodbo je bil obtoženi spoznan za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po II. in I. odstavku 325. člena KZ. Izrečena je bila kazen eno leto zapora. Obtoženemu so bili naloženi v plačilo stroški kazenskega postopka v znesku 253.050,00 SIT in povprečnina v znesku 100.000,00 SIT. Za morebitne nadaljnje stroške kazenskega postopka je bilo napovedano odločanje s posebnim sklepom.

Zoper to sodbo se je pravočasno pritožil obtoženi po zagovorniku zaradi kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zaradi odločbe o kazenski sankciji. Predlagal je njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa spremembo ter izrek pogojne obsodbe namesto kazni zapora oziroma znižanje izrečene kazni.

V. d. t. V. d. t. R. S., Z. o. v C. M. B. je predlagal zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno ugotovilo. Nobenega dvoma ne more biti, da je samo obtoženi s svojim prepovedanim manevrom povzročil nevarno stanje na avtocesti, zaradi česar je prišlo do te prometne nesreče z usodnimi posledicami za voznika osebnega avtomobila L. S. M. K. in sopotnika I. K.. Nikakor pa ne drži pritožbena trditev, da je s prehitro vožnjo pokojnega M. K. prišlo do pretrganja vzročne zveze med dokazano obtoženčevo hudo kršitvijo cestnoprometnega predpisa in nastalo posledico. Res je izvedenec cestnoprometne stroke I. U. ugotovil, da bi pokojni M. K. pri zapovedani hitrosti 80 km/h pri enakem načinu zaviranja uspel ustaviti pred obtoženčevim tovornjakom in tako preprečiti trčenje. Sodišče druge stopnje soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je obtoženčev skoraj pravokotno postavljeni tovornjak, ki je skoraj v celoti zapiral oba vozna pasova ponoči in na neosvetljenem delu ceste pomenil za pokojnega M. K. nepričakovano oviro in da je bil samo on tisti, ki je neuspešno poskušal odvrniti nevarnost, ki pa jo jo povzročil obtoženec z izredno hudo kršitvijo temeljnega prometnega pravila za vožnjo po avtocesti. Končno omejitev hitrosti v smeri proti L. ni bila odrejena zaradi obtoženčevega manevra, pač pa zaradi gradbenih del na tem delu avtoceste. Če torej obtoženi ne bi ravnal tako, kakor je, bi pokojni M. K. pri ugotovljeni hitrosti od 90 do 100 km/h varno prevozil ta cestni odsek in tako do prometne nesreče ne bi prišlo.

Pritožbeno sklicevanje na pričakovano oviro zaradi gradbenih del na tem delu avtoceste, zaradi česar da bi lahko tam bili morda gradbeni stroji ali druga tovorna vozila, je protispisno. Tudi na delu avtoceste, na katerem promet ni bil mogoč, po podatkih policijskega in sodnega ogleda, kar je razvidno tudi iz fotografij, ni bilo prav ničesar, na kar bi morali biti vozniki iz smeri Maribora posebej pozorni. Sodišče druge stopnje meni, da je obtoženi prav zaradi gradbenih del na tem delu avtoceste, zaradi česar je promet v obe smeri potekal samo po desnem voznem pasu, izbral ta cestni odsek za spremembo smeri vožnje, saj sicer kaj takega na drugih odsekih z normalnim prometom v obe smeri sploh ne bi bilo mogoče. Obtoženčeva lahkomiselna odločitev za prepovedano obračanje na avtocesti meji na predrznost, saj je zaradi popolnega zaprtja vozišča za smer proti Ljubljani preprečil voznikom v to smer reševanje nevarnega stanja, ki ga je sam zakrivil. Evidentno je, da od tedaj, ko je zagledal približajočo se Lado Samoro, ni storil ničesar, da do trčenja ne bi prišlo. Prav zaradi izvajanja nevarnega manevra to ni bilo niti mogoče. Vendar je prav on lahko pričakoval promet v isti smeri in si zato takšne lahkomiselnosti sploh ne bi smel privoščiti. Končno njegov tovornjak z bočne strani ni bil tako opazen, kakor je trdil zagovoru, saj je izvedenec cestnoprometne stroke Iztok Uranjek menil drugače. Ta je tudi argumentirano zavrnil njegovo trditev, da bi bilo mogoče tovornjak obvoziti po desni.

Sodišče druge stopnje meni, da ni pogojev niti za izrek pogojne obsodbe niti za znižanje izrečene kazni zapora. V pritožbi naštete olajševalne okoliščine so bile izrecno upoštevane pri izreku sorazmerno nizke kazni zapora zaradi obtoženčeve izredno hude kršitve cestnoprometnega predpisa in glede na povzročene nepopravljive škodne posledice. Tako kakršnakoli omiljena kazen ne pride v poštev. Sklicevanje na posledice izrečene kazni za obtoženčevo družino in za njegovo avtoprevozniško dejavnost nekako pomeni, da prav zaradi takšnih okoliščin takšnim povzročiteljem prometnih nesreč sploh ne bi bilo mogoče izreči kazni zapora ne glede na stopnjo krivde in povzročene posledice. Končno tudi soprispevek pokojnega M. K., ki ga je sodišče prve stopnje vneslo med olajševalne okoliščine, ni tako odločilen, da bi bila mogoča kakršnakoli sprememba izrečene kazni v obtoženčevo korist. Glede na njegovo edino reakcijo z intenzivnim zaviranjem vsekakor drži ugotovitev izvedenca cestnoprometne stroke I. U., da je obtoženčev tovornjak prepozno zagledal in zato kljub poskusu trčenja ni uspel preprečiti. K takšni nepričakovani reakciji pa ga je samo obtoženi dobesedno prisilil. Iz teh razlogov pritožbi tudi v tem delu ni bilo mogoče ugoditi.

Kršitev kazenskega zakona v pritožbi ni obrazložena. Sodišče druge stopnje se je zato tudi glede teh kršitev omejilo na obseg uradnega preizkusa, vendar jih ni ugotovilo.

Zaradi neuspeha s pritožbo mora obtoženi plačati povprečnino, ki je edini strošek tega pritožbenega postopka. Znesek je odmerjen z upoštevanjem zapletenosti zadeve, trajanja pritožbenega postopka in obtoženčevih premoženjskih razmer, kakršne je ugotovilo sodišče prve stopnje.