Slovenian Supreme Court dismisses appeal due to failure to state value of non-monetary claim exceeding threshold.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court of Slovenia rejected the appeal filed by the defendant against the second-instance court's ruling ordering the removal of a guard from official routes. The defendant argued for a change based on erroneous application of law, while the plaintiff opposed the appeal entirely. The court dismissed the appeal because the value of the non-monetary subject matter was not stated in the initial complaint, violating the statutory threshold requirement for appeals.
Legislator headnote
AI generatedZakon o pravdnem postopku 382.čl. 3. odst.; 186.čl. 2. odst.: An appeal is inadmissible in non-monetary disputes if the value of the subject matter is not stated in the complaint and falls below the statutory threshold.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Revizija se zavrže. Stranke trpijo vsaka svoje stroške revizijskega postopka.
[JEDRO]
Za dovoljenost revizije kot izrednega pravnega sredstva morajo biti izpolnjene predpostavke, ki jih določa zakon. Med temi pa je tudi zadostna vrednost spornega predmeta, ki v tej zadevi ni bila določena. Zato revizija ni dovoljena.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta toženca dolžna opustiti namestitev zapornice na služni poti in vsako podobno oviranje prostega prevoza in prehoda po služni poti.
Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo prve stopnje.
Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da jo revizijsko sodišče spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne.
Tožeča stranka v odgovoru na revizijo zavrača revizijske navedbe in predlaga, da sodišče zavrne revizijo kot neutemeljeno.
Revizija ni dovoljena.
Zakon o pravdnem postopku določa v 3. odst. 382.čl., da revizije ni v premoženjskopravnih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, izročitev stvari ali izvršitev kakšne druge dajatve, če vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi, ne presega določenega zneska. Ta znesek je zdaj določen v 9. členu zakona o valorizaciji denarnih kazni za kazniva dejanja in gospodarske prestopke ter drugih denarnih zneskov (Ur.l. RS št. 55/92) in znaša 80.000,00 Sit. Po 2. odst. 186.čl. zakona o pravdnem postopku mora tožnik v primeru, ko je pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, pa predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, navesti vrednost spornega predmeta v tožbi. Če tako ne ravna, revizije nima. Pravica do revizije pa je za obe pravdni stranki enaka. To pomeni, da zaradi neocenjene vrednosti spornega predmeta nobena stranka nima revizije. Tožena stranka v tej zadevi ni storila ničesar, da bi se opustitev tožnika odpravila.
Za dovoljenost revizije kot izrednega pravnega sredstva morajo biti izpolnjene predpostavke, ki jih določa zakon. Med temi pa je tudi zadostna vrednost spornega predmeta, ki v tej zadevi ni bila določena. Zato revizija ni dovoljena in jo je revizijsko sodišče zavrglo (392.čl. zakona o pravdnem postopku).
Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na 1. odst. 166. in 1. odst. 155.čl. zakona o pravdnem postopku. Revizijski odgovor ni prispeval k rešitvi zadeve, zato stroški zanj niso bili potrebni in jih mora trpeti tožeča stranka sama.