Supreme Court allows appeal, ruling that a non-citizen housing right holder cannot block a family member's privatization purchase.

Reviziji se ugodi, sodbi sodišča druge stopnje in prve stopnje se razveljavita in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

[JEDRO]

Lastnikova dolžnost prodaje zasedenega stanovanja nastopi, ko to zahteva katera izmed oseb, naštetih v 117. členu SZ, ki lahko pridobi lastninsko pravico na stanovanju in ki se izkaže s pisno privolitvijo imetnika stanovanjske pravice. Ta s pisno privolitvijo ne prenaša svoje pravice do odkupa temveč odloči le o tem, kateri izmed upravičencev do privatizacije ima pravico do odkupa stanovanja po 117. in naslednjih členih SZ. Zato dejstvo, da tožnikov oče, ki je imetnik stanovanjske pravice ni državljan RS, ne more vplivati na tožnikovo pravico do odkupa stanovanja. Razloženi pomen pisne privolitve imetnika stanovanjske pravice iz prvega odstavka 117. člena SZ tako izključuje uporabo načela, da nihče ne more na drugega prenesti več pravic, kot jih ima sam.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi morala tožena stranka skleniti z mld. tožnikom prodajno pogodbo za stanovanje v S. za kupnino 656.618,00 SIT, tožniku pa je naložilo, naj povrne toženi stranki pravdne stroške. Ugotovilo je, da tožnikov oče (imetnik stanovanjske pravice obravnavanega stanovanja) ni slovenski državljan, da zato ne more pridobiti nepremičnine in ker te pravice nima, je tudi ne more prenesti na mld. tožnika. Sicer bi zahtevku ugodilo, ker ni dokazano, da tožnikov oče ne bi stanovanja uporabljal več kot 6 mesecev.

Pritožbi tožeče stranke je sodišče druge stopnje ugodilo v stroškovnem delu, medtem ko jo je glede glavne stvari zavrnilo kot neutemeljeno, ker se je strinjalo s stališčem sodišča prve stopnje, da oče mld. tožnika, ki ni pridobil slovenskega državljanstva, nanj ne more prenesti več pravic, kot jih ima sam.

Tožeča stranka izpodbija to sodbo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj se sodba spremeni tako, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno. Sklicuje se na 16. člen ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, ki jamči fizičnim osebam, ki ob njegovi uveljavitvi nimajo državljanstva RS, lastninske in druge stvarne pravice na nepremičninah. Tožnikov oče je imel ob uveljavitvi tega zakona stanovanjsko pravico na obravnavanem stanovanju in z njegovo pisno privolitvijo je postal imetnik pravice do njegovega odkupa mld. tožnik, ki je slovenski državljan in obenem ožji družinski član imetnika stanovanjske pravice.

Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, pristojni javni tožilec pa se o njej ni izjavil.

Revizija je utemeljena.

Stanovanjski zakon (Uradni list RS, št. 18/91-I, 21/94 in 23/96 - SZ) opredeljuje v 117. členu predmet privatizacije stanovanj in krog upravičencev do nje. V zvezi s slednjim določa, da mora lastnik prodati na zahtevo imetnika stanovanjske pravice, z njegovo pisno privolitvijo pa tudi njegovemu ožjemu družinskemu članu, bremen prosto stanovanje. Vendar, ko gre za družinskega člana, ni mogoče te določbe razumeti tako, kot jo razumeta nižji sodišči, se pravi, da gre za prenos pravice do odkupa stanovanja. Če bi namreč pisni privolitvi pripisovali takšen pomen, bi to pomenilo, da ima pravico do privatizacije po SZ le imetnik stanovanjske pravice, druge osebe iz navedene zakonske določbe pa le, če bi ta prenesel nanje to svojo pravico. Dosledna izpeljava tega bi pomenila, da v primeru, če imetnik stanovanjske pravice nima pravice do nakupa stanovanja, zato ker ni državljan Republike Slovenije, nima takšne pravice niti ožji družinski član pokojnega imetnika stanovanjske pravice. Po tretjem odstavku 147. člena SZ pa so te osebe glede pravice do privatizacije povsem izenačene z imetnikom stanovanjske pravice, saj jim pravico do privatizacije daje zakon neposredno. Predmet privatizacije ostaja zasedeno stanovanje, upoštevaje ob tem stanovanjsko zaščito teh oseb. Ker glede privatizacije ni razloga za drugačen položaj oseb, naštetih v prvem odstavku 117. člena SZ (privatizira se zasedeno stanovanje), ožjim družinskim članom imetnika stanovanjske pravice ne morejo pravice do privatizacije preprečevati okoliščine, ki imetniku stanovanjske pravice onemogočajo nakup. Če bi zakonodajalec želel predmet privatizacije stanovanj po SZ dodatno omejiti z državljanstvom imetnika stanovanjske pravice, bi moral to posebej predvideti v samem SZ.

Če povzamemo, imajo tako imetnik stanovanjske pravice kot tudi njegovi ožji družinski člani (prvi odstavek 6. člena SZ) po zakonu samem pravico do privatizacije zasedenega stanovanja. Razmerje med njimi je podobno razmerjem med predkupnimi upravičenci. Ureditev prednosti uveljavitve pravice do nakupa stanovanja pa ne more posegati v izhodišče zakonodajalca glede opredelitve kroga upravičencev do privatizacije. Gre le za ureditev vprašanja konkurence med njimi. Pisna privolitev imetnika stanovanjske pravice ima tedaj dvojen pomen. Z njo imetnik stanovanjske pravice v razmerju do drugih upravičencev do privatizacije izbere, kdo ima pravico do nakupa, v razmerju do lastnika pa z njo izrazi soglasje, da ta namesto njemu proda stanovanje tistemu izmed njegovih ožjih družinskih članov, ki ga je izbral.

Zato nastopi lastnikova dolžnost prodaje zasedenega stanovanja, kot to zahteva katera izmed oseb, naštetih v 117. členu SZ, ki lahko pridobi lastninsko pravico na stanovanju in ki se izkaže s pisno privolitvijo imetnika stanovanjske pravice. Ta s pisno privolitvijo ne prenaša svoje pravice do odkupa, temveč odloči le o tem, kateri izmed upravičencev do privatizacije ima pravico do odkupa stanovanja po 117. in naslednjih členih SZ. Zato dejstvo, da tožnikov oče, ki je imetnik stanovanjske pravice ni državljan RS, ne more vplivati na tožnikovo pravico do odkupa stanovanja. Razloženi pomen pisne privolitve imetnika stanovanjske pravice iz prvega odstavka 117. člena SZ tako izključuje uporabo načela, da nihče ne more na drugega prenesti več pravic, kot jih ima sam.

Nižji sodišči sta po povedanem zmotno uporabili materialno pravo, ko sta iz opisanih razlogov zavrnili tožbeni zahtevek. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ni bilo dovolj popolno ugotovljeno, sodišče druge stopnje pa tudi ni preizkusilo sodbe sodišča prve stopnje v zvezi z ugotovitvijo o tem, da tožnikov oče ni penehal uporabljati stanovanja. Vse to je narekovalo revizijskemu sodišču, da ugodi reviziji in razveljavi sodbi obeh sodišč in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 295. člena zakona o pravdnem postopku).

Ob tem bo moralo sodišče prve stopnje, če bo vnovič zavzelo stališče o tem, da imetnik stanovanjske pravice ni prenehal uporabljati stanovanja, dognati še, ali so izpolnjeni vsi pogoji po 117. in naslednjih členih SZ, ki urejajo privatizacijo stanovanj, česar doslej še ni storilo.