Appeal allowed; court quashes first instance dismissal due to incorrect application of labor law statutes regarding appeal periods.

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

[JEDRO]

Pogajanje med strankama za mirno rešitev spora ne more biti razlog za podaljšanje prekuzivnih rokov za vložitev tožbe. V kolikor bi tožena stranka z nedopustnim ravnanjem tožnika spravila v zmoto, da ni pravočasno vložil tožbe, potem bi lahko predlagal vrnitev v prejšnje stanje.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo z dne 13.6.1995, s katero je tožnik zahteval, da sodišče prve stopnje razveljavi odredbo tožene stranke, opr. št. 1/5-420/95-KB z dne 16.2.2995, na osnovi katere je bilo tožniku odrejeno čakanje na delo doma in da ugotovi, da odredba ni dokončna in nima pravnega učinka ter da mu je tožena stranka dolžna za ves čas nezakonitega čakanja na delo doma obračunati in izplačati vsaj 20 % mesečnega prikrajšanja pri plači z zakonitimi zamudnimi obrestmi in povrniti stroške postopka (prvi odstavek izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (drugi odstavek izreka) in da trpi stroške pooblaščenca tožene stranke v višini 135.104,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4.4.2002 do plačil (tretji odstavek izreka).

Zoper takšen sklep se pritožuje tožnik, pri čemer uveljavlja pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da tožena stranka sploh ni obravnavala njegovega ugovora zoper odredbo o čakanju na delo. Tožnik je bil s toženo stranko v dnevnih kontaktih, se z njo pogajal o načinu nadaljevanja delovnega razmerja; pooblaščene osebe pri toženi stranki so mu ves čas obljubljale, da se bo zanj našlo primerno delo in da mu zato ni potrebno vložiti tožbe pred sodiščem. Tožnik naj bi bil na tak način zaveden, saj je tem obljubam verjel in se nanje zanašal, zaradi česar svojega pooblaščenca ni posebej pooblastil za vložitev tožbe. Tožnik kot dokaz za svoje trditve prilaga tožbo zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja zaradi operativnih razlogov, ki jo je vložil z zamudo zaradi istih razlogov, ki so navedeni zgoraj. Tudi to drugo tožbo je tožnik vložil šele takrat, ko mu je tožena stranka dala vedeti, da ne bo realizirala svojih obljub glede tožnikove nadaljnje zaposlitve. Iz korespondence med strankama naj bi bilo razvidno, da je tožena stranka tudi po nastanku spornega razmerja s tožnikom želela skleniti poravnavo in ga zaposliti. Tožnik tožbe ni vložil v zakonitem roku, ker je preprosto verjel obljubam tožene stranke, temu pa sodišče prve stopnje ni posvetilo pozornosti. Glede na kratko časovno obdobje od izteka roka za vložitev tožbe pa do dejanske vložitve tožbe, bi se sodišče prve stopnje lahko postavilo na stališče o dopustnosti vložene tožbe. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba je utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002) v zvezi s 366. členom ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razloga, ki je naveden v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Pogajanja med strankama za mirno ureditev spora ne morejo biti razlog za podaljšanje prekluzivnih rokov za vložitev tožbe in torej tudi ne morejo biti odločilna dejstva v tem sporu. Sicer pa tožnik glede teh vprašanj do vključno prvega naroka za glavno obravnavo tudi ni predlagal izvedbe nobenega dokaza, zato v pritožbi sodišču prve stopnje ne more očitati nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V kolikor bi tožena stranka z nedopustnim ravnanjem tožnika spravila v zmoto, da ni pravočasno vložil tožbe (kakor nakazuje v pritožbi), potem bi kvečjemu lahko predlagal vrnitev v prejšnje stanje v skladu s 116. členom ZPP, česar pa ni storil.

Pač pa je izpodbijani sklep potrebno razveljaviti zaradi zmotne uporabe materialnega prava, pa tudi zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje se je pri svoji odločitvi, da je tožnik tožbo vložil prepozno, oprlo zgolj na določbe prvega odstavka 83. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ št. 60/89, 42/90). Ta sicer res določa, da ima delavec, ki ni zadovoljen z dokončno odločitvijo pristojnega organa v organizaciji ali pa če ta organ ne odloči v 30 dneh od vložitve zahteve oziroma ugovora, pravico v nadaljnjih 15 dneh zahtevati varstvo svojih pravic pri pristojnem sodišču. Vendar pa bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati tudi določbo 105. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS št. 14/90, 5/91, 71/93), ki določa, da ima delavec pravico do sodnega varstva tudi po preteku 15-dnevnega roka iz prvega odstavka 83. člena ZTPDR, če pristojni organ v organizaciji oziroma delodajalec v predpisanem roku ne odloči o zahtevi ali ugovoru delavca.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik odredbo o čakanju na delo prejel 16.2.1995, da je zoper njo vložil ugovor 3.3.1995, torej v 15-dnevnem pritožbenem roku in da pritožbeni organ tožene stranke o tem ugovoru ni odločil. Tožbe, ki je bila vložena 2 meseca in 11 dni po vložitvi ugovora, glede na citirano določbo 105. člena ZDR ni mogoče šteti za prepozno, zato je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo tudi določbo prvega odstavka 274. člena ZPP, ko je tožbo zavrglo kot prepozno. V skladu s citirano določbo predsednik senata po predhodnem preizkusu tožbo zavrže, če ugotovi, da je bila tožba vložena prepozno, če je s posebnimi predpisi določen rok za tožbo.

V skladu s 341. členom ZPP je zmotna uporaba materialnega prava podana, če sodišče ni uporabilo določb materialnega prava, ki bi jih moralo uporabiti. Sodišče prve stopnje ni uporabilo določbe 105. člena ZDR, zato je podana zmotna uporaba materialnega prava.

V skladu s prvim odstavkom 339. člena je bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe tega zakona, ali pa jo je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Sodišče prve stopnje je nepravilno uporabilo določbo prvega odstavka 274. člena ZPP, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa, zato je podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 274. člena ZPP.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP in 355. člena ZPP izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

V novem postopku bo sodišče prve stopnje po izvedbi predlaganih dokazov o zahtevku moralo odločati po vsebini.

Na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91-I in 45/94) je pritožbeno sodišče določbe ZTPDR smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.