Appeal dismissed; Article 109 of Defense Law allows continued service but does not grant promotion rights under Civil Service Rules.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Smisel 109. člena Zakona o obrambi je v tem, da so pripadniki stalne sestave Slovenske vojske po uveljavitvi Zakona o obrambi, lahko še naprej nadaljevali z delom, kot vojaki, podčastniki in častniki, čeprav za te dolžnosti niso imele take izobrazbe, kot to določa zakon. Omenjena določba tožniku ne daje podlage za napredovanje, saj je pogoje za napredovanje potrebno presojati v skladu s Pravilnikom o napredovanju zaposlenih v državni upravi.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi, da se tožeči stranki prizna pravica do napredovanja za en plačilni razred in sicer od 1.5.2000 dalje in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki ob upoštevanju napredovanja izplačati razliko v plači za čas od 1.5.2000 dalje skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila in da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od izdaje prvostopne odločbe do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo. Sodišče je tudi odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 40.000,00 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka, uveljavlja vse pritožbene razloge, zlasti pa zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Navaja, da iz obrazložitve sodbe izhaja, da je zahtevek tožnika neutemeljen iz razloga, ker tožnik v času preverjanja pogojev za napredovanje le-teh ni izpolnjeval. Vendar v zvezi s tem poudarja, da se za tožnika ne uporabljajo določbe 109. člena Zakona o obrambi, ki določajo ustrezno stopnjo splošne izobrazbe za poklicno delo v vojski, saj je bil tožnik pripadnik stalne sestave TO na dan 18.7.1991 in je imel ob uveljavitvi zakona več kot 15 let skupne zavarovalne dobe. Zaradi tega je mnenja, da tožniku citirana zakonska določba priznava izobrazbo za delo v vojski in posledično tudi pravico do napredovanja. Iz samega Zakona o obrambi pa ni mogoče zaslediti razlage tožene stranke, ki mu je sodišče sledilo, da je smisel te določbe v tem, da so lahko pripadniki stalne sestave SV nadaljevali z delom, čeprav niso imeli zahtevane izobrazbe. Če bi namreč sledili temu stališču, potem tožnik ne bi napredoval v višji čin in višji plačilni razred s priznanjem vseh preteklih napredovanj, saj za to nima ustrezne izobrazbe. Zaradi tega je po njegovem mnenju določba 2. in 19. člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih v državni upravi, uporabljiva le v primeru, ko tožniku ne bi bila priznana stopnja izobrazba po 109. členu Zakona o obrambi. Vendar je tožniku po citirani določbi ta izobrazba priznana.

Pritožba ni utemeljena.

Nobeden izmed pritožbenih razlogov ni podan. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje popolno ugotovilo, pravilno presodilo odločilna dejstva in odločilo ob pravilni uporabi materialnega prava. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da pritožbene navedbe tožeče stranke niso bistvene, saj se ne nanašajo na pravno odločilna dejstva, zato ne morejo vplivati na drugačno pravno presojo odločitve sodišča. Pritožbeno sodišče se zato v celoti strinja s pravnimi zaključki sodišča prve stopnje ter ustrezno razlago odločitve, ki je ne ponavlja.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da tožnik ob ponovnem preverjanju izpolnjevanja pogojev za napredovanje, teh pogojev v letu 2000 ni izpolnjeval. Pravna podlaga za tak zaključek je v Pravilniku o napredovanju zaposlenih v državni upravi (Ur.l. RS št. 41/94, 33/95 in 23/97 - v nadaljevanju pravilnik), ki v 19. členu določa, da ne glede na izpolnjevanje pogojev iz 1. alinee 2. člena tega pravilnika (da lahko v višji plačilni razred napreduje zaposleni, ki ima zahtevano stopnjo strokovne izobrazbe za delovno mesto, na katerega je razporejen) lahko napreduje zaposleni, ki ima ob uveljavitvi tega pravilnika osebni čin, ki je enak ali višji od formacijskega čina, določenega za dolžnost, na katero je razporejen. Ker iz dejanskih ugotovitev sodišča in listinskih dokazov izhaja, da je bil tožnik z ukazom tožene stranke z dne 21.7.1998 z osebnim činom stotnika razporejen na dolžnost časnika za spremljanje situacije v organizacijski enoti SV, ter imel med opravljanjem navedene dolžnosti pravico do naslovnega čina major, je potrebno ugotoviti, da tožnik v času, ko se je preverjalo izpolnjevanje pogojev za napredovanje, teh pogojev po določbah pravilnika ni izpolnjeval, saj kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, je imel tožnik ob uveljavitvi pravilnika osebni čin stotnika, ki pa je nižji od čina majorja, ki se zahteva za opravljanje dolžnosti časnika za spremljanje situacije v organizacijski enoti SV.

Upoštevaje navedeno je potrebno poudariti, da je zmotno stališče pritožbe, da podlago za napredovanje daje tožniku 109. člen Zakona o obrambi (ZObr - Ur.l. RS št. 82/94, 44/97 in 87/97). Ta člen v 1. odst. sicer res določa, da se določbe tega zakona, ki določajo ustrezno stopnjo splošne izobrazbe za poklicno delo v vojski, ne uporabljajo za tiste, ki so bili pripadniki stalne sestave teritorialne obrambe na dan 18.7.1991 in če so ob uveljavitvi tega zakona imeli najmanj 15 let skupne zavarovalne dobe, kot to v konkretnem primeru velja za tožnika. Vendar, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, je smisel te zakonske določbe v tem, da so pripadniki stalne sestave slovenske vojske po uveljavitvi ZObr lahko še naprej nadaljevali z delom kot vojaki, podčasniki in časniki, čeprav za te dolžnosti niso imeli take izobrazbe, kot to določa zakon. Nikakor pa omenjena določba 109. člena ZObr tožniku ne daje podlage za napredovanje, saj je pogoje za napredovanje potrebno ugotavljati le v skladu z že citiranim pravilnikom o napredovanju, tožnik pa po določbah tega pravilnika pogojev za napredovanje ne izpolnjuje. Sodišče prve stopnje je zato pravilno odločilo, ko je zahtevek tožnika v celoti zavrnilo.

Zaradi vsega navedenega in ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa ne razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur.l. RS št. 26/99 in 96/2002) je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.