Appeal dismissed; employer must pay vacation regression under forced repayment conditions if not declared in bankruptcy.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Regres za letni dopust ni privilegirana terjatev, zato ga je delodajalec dolžan izplačati pod pogoji prisilne poravnave.

Če je terjatev priznana v postopku prisilne poravnave, končanem s sklepom o potrditvi prisilne poravnave, ima tak sklep naravo izvršilnega naslova. Če pa o terjatvi v postopku prisilne poravnave ni odločeno, odloča o njej delovno sodišče, ne glede na to, da je postopek prisilne poravnave že zaključen in da potrjena prisilna poravnava učinkuje tudi na terjatve, ki jih upniki niso priglasili.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki plačilo regresa za letni dopust za leto 2000 v znesku 89.401,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.12.2000 do plačila, pod pogoji potrjene prisilne poravnave. Kar je tožnik zahteval več ali drugače, je zavrnilo, toženi stranki pa tudi naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 74.714,40 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva odmere do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, smiselno iz razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je zaključila postopek prisilne poravnave in med terjatvami, ki so bile predmet prisilne poravnave, je tudi tožnikova. Uvrščena je v peti razred upnikov in bo skladno s sklepom o potrditvi prisilne poravnave tudi poplačana. Zato meni, da je ugotovitev sodišča prve stopnje, da terjatev tožnika ni bila obravnavana, napačna. Res pa je, da ni bila prijavljena. Ker je sodišče prve stopnje odločilo o zahtevku, o katerem je že pravnomočno razsojeno, pritožba predlaga, da pritožbeno sodišče sklep (pravilno sodbo) razveljavi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS 26/99, 96/2002, 2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki, ki mu za leto 2000 ni izplačala regresa za letni dopust. Zoper toženo stranko je bil s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. St 58/2001 z dne 12.7.2001 začet postopek prisilne poravnave. Po opravljenih poizvedbah na Okrožnem sodišču v Mariboru - tožena stranka je bila v tem postopku neaktivna - je sodišče prve stopnje prišlo do zaključka, da tožnikova terjatev v postopku prisilne poravnave ni bila prijavljena in obravnavana.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da tožniku pripada regres za letni dopust za leto 2000, ker je pravica do regresa vezana na pravico do izrabe dopusta, slednjo pa je tožnik pri toženi stranki pridobil. Regres je prisojen v pravilni višini; po aneksu k tarifni prilogi Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPGD, Ur.l. RS 40/97) znaša za leto 2000 bruto 107.712,00 SIT, kar pomeni po odbitku dohodnine neto 89.401,00 SIT. Ker regres za letni dopust ni privilegirana terjatev, ga je sodišče prve stopnje tožniku pravilno prisodilo pod pogoji prisilne poravnave, ki je bila v času izdaje izpodbijane sodbe že potrjena.

Pritožbene navedbe glede pravnomočnosti odločitve o tožnikovi terjatvi so neutemeljene. Če je terjatev priznana v postopku prisilne poravnave, končanem s sklepom o potrditvi prisilne poravnave, ima ta sklep res naravo izvršilnega naslova. Če pa o terjatvi v postopku prisilne poravnave ni odločeno, odloča o njej delovno sodišče, ne glede na to, da je postopek prisilne poravnave že zaključen in da potrjena prisilna poravnava učinkuje tudi na terjatve, ki jih upniki niso priglasili. Tožena stranka se v postopku pred sodiščem prve stopnje razpisanih narokov ni udeleževala in ni izkazala, da njene trditve držijo. V odgovoru na tožbo je navedla, da bo tožnikova terjatev iz naslova regresa obravnavana v postopku prisilne poravnave, v dodatnih treh identičnih vlogah pa, da bo poplačana v skladu s potrjeno finančno reorganizacijo. Ker iz predloženih sklepov Okrožnega sodišča v Mariboru sodišče prve stopnje ni moglo razbrati, ali je med terjatvami tudi tožnikova, je opravilo poizvedbe na Okrožnem sodišču v Mariboru in dne 13.6.2002, torej po sprejeti in potrjeni prisilni poravnavi prejelo od predsednika poravnalnega senata obvestilo, da tožnik terjatve ni prijavil in da njegove terjatve tudi ni zaslediti v načrtu prisilne poravnave.

Glede na navedeno trditev pritožbe, da je tožnikova terjatev zajeta v načrtu finančne reorganizacije in da je "nesporno vključena v peti razred upnikov", ni izkazana. Tožena stranka ni izkazala, da je o terjatvi tožnika dejansko odločeno oz. da izvršilni naslov za njegovo terjatev obstoji.

Zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Ker razlogi, zaradi katerih je mogoče sodbo sodišča prve stopnje izpodbijati, niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).