Appeal dismissed; university exams prove active Italian language knowledge under ZDDO Article 2(4).

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Zmotno je stališče, da se aktivno znanje italijanskega jezika v Republiki Sloveniji lahko dokaže le s potrdilom o takem znanju, ki ga izda Filozofska fakulteta Univerze v Ljubjani ali Republiški izpitni center v Ljubljani. Opravljeni izpiti iz italijanskega jezika na visoki šoli dokazujejo znanje izpolnjevanja pogoja aktivnega jezika narodnosti po določbah 2. odstavka 4. člena ZDDO.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo in sklep, s katerima je razsodilo, da se zavrne zahtevek tožene stranke, da se razveljavi sklep D. RS o izbiri kandidata, št. 122-2/01 z dne 2.3.2001 in odločba na ugovor, št. 111-1/01 z dne 26.3.2001 in sklenilo, da se tožba v delu, ki se glasi, da je tožena stranka dolžna tožnika sprejeti v delovno razmerje in mu v skladu s tem izročiti v podpis pogodbo o zaposlitvi ter skleniti delovno razmerje za nedoločen čas, zavrže. Sklenilo je, da tožeča stranka nosi sama svoje stroške postopka, toženi pa mora povrniti nastale stroške v višini 32.000,00 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopenjske odločbe dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo.

V odprtem pritožbenem roku je tožnik vložil pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje smiselno iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava in predlagal, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni oziroma razveljavi in vrne v novo sojenje. Ne strinja se z odločitvijo sodišča prve stopnje, da je izbrani kandidat izpolnjeval pogoj znanja italijanskega jezika. Tožena stranka je začela zbirati dokazila o znanju tujega jezika izbranega kandidata šele po pritožbi tožnika na Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, kar je prepozno. Tudi sicer opravljeni izpit izbranega kandidata ne predstavljajo dokazila o aktivnem znanju jezika. Tožnik meni, da so veljavna dokazila o aktivnem znanju jezikov le tista, ki jih izda Filozofska fakulteta v Ljubljani ali Republiški izpitni center, nikakor pa to ne more biti Ekonomska fakulteta v Mariboru.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004). Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere mora pazi pritožbeno sodišče.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja:

Tožnik je ta individualni delovni spor sprožil na podlagi določbe 84. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90, ki se je v času nastanka spornega razmerja v Republiki Sloveniji uporabljal kot republiški predpis), ki mu je kot neizbranemu kandidatu dajal podlago, da lahko zahteva presojo izbire prijavljenih kandidatov. Tožnik je menil, da je bila izbira nepravilna iz razloga, ker izbrani kandidat naj ne bi izpolnjeval pogoja znanja italijanskega jezika, kot je določeno v 2. odstavku 4. člena Zakona o delavcih v državnih organih (ZDDO - Ur. l. RS, št. 15/90 - 56/2002) za višje upravne delavce in upravne delavce ter za tiste strokovno-tehnične delavce, ki opravljajo neposredno delo s strankami. Za navedene delavce je pogoj za sklenitev delovnega razmerja na območjih, na katerih je določena enakopravnost italijanskega jezika tudi aktivno znanje tega jezika. Stališče tožnika, da se aktivno znanje italijanskega jezika v Republiki Sloveniji lahko dokaže le s potrdilom o takem znanju, ki ga izda Filozofska fakultega Univerze v Ljubljani ali Republiški izpitni center v Ljubljani, je zmotno. Na podlagi določb 71. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja ter 32. člena Zakona o visokem šolstvu in 48. člena Zakona o izobraževanju odraslih se javno-veljavno znanje tujega jezika izkazuje z javno-veljavnimi listinami, kot so spričevala, diplome in potrdila. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, čemur ne oporeka niti tožnik, da je izbrani kandidat na Ekonomsko poslovni fakulteti v Mariboru opravil izpite iz prvega tujega jezika - italijanski jezik, in sicer italijanski jezik I, italijanski jezik II in italijanski jezik III. Po pojasnilu Ministrstva za šolstvo, znanost in šport se izraza aktivno in pasivno znanje tujega jezika ne uporablja več, temveč je mogoče z opisom za posamezno raven ugotoviti jezikovno sposobnosti kandidata. Višja raven v teh programih ustreza standardom znanja tujega jezika v srednji šoli. Tako je zaključek sodišča prve stopnje, da opravljeni izpiti iz italijanskega jezika na visoki šoli dokazujejo znanje izpolnjevanja pogoja aktivnega jezika narodnosti po določbah 2. odstavka 4. člena ZDDO, pravilen.

Protispisno je pritožbeno navajanje, da je tožena stranka šele v postopku pred delovnim in socialnim sodiščem dokazala, da izbrani kandidat izpolnjuje pogoj aktivnega znanja jezika narodnosti in da je bila iz tega razloga izbira nezakonita. Iz ugotovljenega dejanskega stanja namreč izhaja, da je izbrani kandidat predložil vsa zahtevana dokazila in sicer je znanje italijanskega jezika dokazoval z opravljenimi izpiti iz italijanskega jezika na Ekonomsko poslovni fakulteti v Mariboru ter fotokopijo indeksa Univerze v Trstu, Ekonomske fakultete, na katero je bil vpisan dne 12.4.1991. Zato je imela tožena stranka vso zakonito podlago, da je po objavi razpisa za prosto delovno mesto republiškega inšpektorja I v Oddelku za davčno inšpiciranje v Davčnem uradu Koper izbrala kandidata D. B., ki je izpolnjeval vse razpisne pogoje.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.