Legislator Case Law & Legislation
VDS sklep Pdp 1721/2002 ECLI:SI:VDSS:2003:VDS.PDP.1721.2002 AI generated

Appeal allowed; court fee payment not required for filing an appeal unless ZPP specifies otherwise.

Case Number VDS sklep Pdp 1721/2002
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Allowed / Granted

Legislator summary

AI generated

The first-instance court dismissed the appeal due to non-payment of court fees, ruling it withdrawn. The appellant argued financial hardship and requested time to pay, while the court found this interpretation incorrect. The appellate court reversed the decision, holding that fee payment is not a procedural prerequisite for appeals unless explicitly mandated by the Code of Civil Procedure.

Legislator headnote

AI generated

ZPP 339. člen; ZPP 366. člen: The obligation to pay court fees is not a procedural prerequisite for filing an appeal unless the Code of Civil Procedure explicitly stipulates otherwise.

Keywords

AI generated
court fees procedural prerequisite appeal filing withdrawal of appeal Code of Civil Procedure financial hardship procedural violation

Cited Legislation

AI generated
ZPP 339. člen
ZPP 366. člen
ZPP 365. člen
ZPP 108. člen
ZST

Cited Case Law

AI generated
Vrhovno sodišče RS, sklep opr. št. II Ips 404/2002

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

[JEDRO]

ZPP ni določil, da je obveznost plačila sodne takse za pritožbo procesna predpostavka za vložitev pritožbe, zato pravica do vložitve pritožbe ni odvisna od plačila sodne takse.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zaradi neplačila sodne takse štelo pritožbo tožene stranke za umaknjeno.

Zoper sklep se laično pritožuje tožena stranka in v pritožbi navaja, da zaradi finančne stiske v času, ko je bila taksa odmerjena in ji naložena v plačilo, te ni bila sposobna plačati, da pa je pripravljena v določenem časovnem roku takso plačati.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99 in 96/2002) v zvezi z 366. členom ZPP izpodbijani sklep preiskusilo v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in glede pravilne uporabe materialnega prava. Pri navedenem preiskusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in posledično zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Skladno s stališčem, ki ga je Vrhovno sodišče RS zavzelo v sklepu opr. št. II Ips 404/2002, z dne 14.11.2002, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je na podlagi novele Zakona o sodnih taksah (ZST-1, Ur. l. RS št. 93/2001), ki je s 5. členom spremenila 8. člen osnovnega besedila Zakona o sodnih taksah (ZST), pritožbo tožene stranke zaradi neplačila takse štelo za umaknjeno. Pri tem si je zmotno razlagalo novelirano besedilo 8. člena zakona, ki določa, da v primeru, če taksa za vlogo, s katero se predlaga izdaja odločbe ali oprava dejanja ali za pravno sredstvo, niti po opominu ni v celoti plačana ali če vlogi ni priloženo dokazilo o plačilu sodne takse in niso podani pogoji za oprostitev plačila sodnih taks, sodišče vlogo šteje za umaknjeno, če zakon ne določa drugače. Ker pravila pravdnega postopka določa ZPP, ki v nekaterih primerih (npr.: pri vložitvi tožbe: četrti odstavek 180. člena ZPP) plačilo sodne takse šteje kot procesno predpostavko, je potrebno zaključiti, da v vseh ostalih primerih, ko ZPP plačila sodne takse ne določa kot predpostavke za dovoljenost vloge, plačilo sodne takse ni procesna predpostavka. Glede na to, da je pravica do pritožbe ustavna pravica, katere omejitve je potrebno ozko tolmačiti, sam ZPP kot matični zakon za vprašanja pravdnega postopka pa ni določal, da je obveznost plačila procesna predpostavka za vložitev pritožbe, je potrebno zaključiti, da plačilo takse za pritožbo v tem primeru ni procesna predpostavka in pravica tožene stranke do pritožbe ni bila odvisna od plačila takse.

Pri tem pritožbeno sodišče dodaja, da je novela ZPP (Ur. l. RS št. 96/2002) posegla tudi na področje plačila sodnih taks. S citirano novelo je bil 108. členu ZPP dodan nov odstavek, ki predvideva, da se lahko z zakonom poleg obveznosti plačila in predložitve dokazila o plačilu sodne takse za tožbo ali drugo vlogo določi tudi, da sodišče šteje vlogo za umaknjeno, če ne bo dopolnjena z dokazilom o plačilu, o čemer mora biti stranka posebej opozorjena. Glede na to, da s citirano novelo sam ZPP glede plačila sodnih taks napotuje na drug zakon, bo sodišče prve stopnje na podlagi citiranega 6. odstavka 108. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZST lahko odločilo, da se vloga šteje za umaknjeno, če takse v roku ne bodo plačane oz. če o tem ne bo predloženo dokazilo.

Ker je sodišče prve stopnje zmotno razlagalo določilo 8. člena ZST, zaradi česar je bila tožena stranka prikrajšana za možnost vsebinskega obravnavanja njene pritožbe pred sodiščem druge stopnje, je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče ob navedeni ugotovitvi skladno z 3. točko 365. člena ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje glede na zaključek pritožbenega sodišča, da so procesne predpostavke za vložitev pritožbe izpolnjene, v primeru da bo ugotovilo, da je pritožba pravočasna, popolna in dovoljena (343. člen ZPP), to vročiti tožniku v odgovor ter jo po izteku roka za odgovor predložiti pritožbenemu sodišču, da bo o njej vsebinsko odločilo.