Statute of limitations for unpaid wages begins when employee learns of entitlement via property rights certificate, not payment date.

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stanka sama krije svoje stroške pritožbe.

[JEDRO]

Zastaralni rok za plačilo premalo izplačane plače ni začel teči šele z dnem, ko je tožnik zvedel za upravičenje do lastninjenja družbenega premoženja, čemur je bil namenjen certifikat. Razlika neizplačane plače do višine kolektivne pogodbe je bila le metodološka osnova za izračun višine upravičenja delavca pri lastninjenju družbenega premoženja. Rok za izpolnitev, to je za izplačilo plače, je določen s kolektivno pogodbo. S tem dnem je delodajalec prišel v zamudo in tedaj je začelo teči tudi zastaranje terjatve za plačilo premalo izplačane plače.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je Delovno sodišče v Mariboru, oddelek v Murski Soboti razsodilo, da se kot neutemeljena zavrneta tako primarni kot podrejeni tožbeni zahtevek, po katerih je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 39.195,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in ji plačati zakonite zamudne obresti od 39.195,50 SIT od 1.10.1992 do 20.9.1999 ter povrniti nastale stroške postopka. Zavrnilo je tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 274.368,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in povrniti stroške postopka. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 36.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.10.2002 dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo odločilna dejstva in pravilno uporabilo materialno pravo in ni storilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato pritožbeno sodišče ne ponavlja razlogov izpodbijane sodbe. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je bila tožba vložena pravočasno. Nesporno je bil tožnik v obdobju od 1.1.1992 do 31.10.1992 zaposlen v Upravi za notranje zadeve v Murski Soboti in mu je bila v navedenem obdobju premalo izplačana plača v znesku 78.391,00 SIT. Za to premalo izplačano plačo v tem znesku pa je dobil obvestilo šele 30.1.1996, tožbo pa je vložil 25.1.1999. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo in določbe o zastaranju, saj ni moč šteti zastaralnega roka od takrat, ko je bila tožniku premalo izplačana plača, torej od 31.10.1992, temveč šele od 30.1.1996, ko je bil tožnik obveščen o premalo izplačani plači, torej še ni potekel zastaralni rok.

Prav tako pritožnik osporava zavrnitev podrejenega zahtevka glede plačila odškodnine, saj meni, da je predvsem podana odgovornost tožene stranke. Kljub temu, da veljavna zakonodaja v postopku lastninjenja ni določala nobenih rokov, do katerih bi morale biti posamezne faze lastninjenja začete oziroma končane, tožnik meni, da je odgovornost tožene stranke podana, ker ni pravočasno pripravila, niti v državnem zboru poskrbela, da bi se zakoni v zvezi z lastninjenjem sprejemali po hitrem postopku. Tožena stranka je to možnost imela in je izdala pokojninske bone šele po treh letih od dneva izdaje certifikatov.

Pritožbeno sodišče je ocenilo izvedene dokaze in meni, da pritožbene navedbe ne morejo biti upoštevne. Pritožba tudi zmotno razloguje materialno pravo. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo in uporabo pravilno obrazložilo, zato se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane sodbe. Glede pritožbenih navedb pripominja, da zastaralni rok za plačilo premalo izplačane plače ni začel teči šele z dnem, ko je tožnik zvedel za upravičenje do lastninjenja družbenega premoženja, čemur je bil namenjen certifikat. Razlika neizplačane plače do višine kolektivne pogodbe je bila le metodološka osnova za izračun višine upravičenja delavca pri lastninjenju družbenega premoženja. Pritožbeno sodišče pripominja, da Zakon o delovnih razmerjih oziroma noben delovnopravni predpis ne določa zastaranja, zato se smiselno in analogno uporabljajo določbe Zakona o obligacijskih razmerjih o zastaranju, kakor tudi o zamudi. Po 1. odst. 324. čl. ZOR je dolžnik, to je tožena stranka, prišla v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Rok za izpolnitev, to je plačilo plače, je določen tako s predpisom oz. kolektivno pogodbo. Ta rok za izplačilo plače je najkasneje na določen dan v mesecu za pretekli mesec. Zato ni potrebno upniku - delavcu ustno ali pismeno opozarjati dolžnika na zamudo po 2. odst 324. čl. ZOR. Gre torej za objektiven in ne subjektiven rok. Ni odločilno, kot navaja pritožba, da je tožnik zvedel za zamudo šele s prejemom certifikata. Ni bilo razloga, da tožnik ne bi vedel tekoče, da je dobil izplačano plačo v skladu s predpisi, ne pa v višini kolektivne pogodbe. Sicer tudi ta subjektivni razlog ni pomemben za zamudo. Zamuda je nastala, kot je sodišče prve stopnje pravilno odločilo in tedaj je začelo teči tudi zastaranje.

Glede podrednega odškodninskega zahtevka pritožbeno sodišče pripominja, da se v celoti strinja z razlogi sodbe sodišča prve stopnje. Nenazadnje tudi razlog za odgovornost tožene stranke ni podan, saj je bila stvar državnega zbora, kdaj in kakšno zakonodajo sprejme za izvajanje lastninjenja. Bistveno je, kot je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da če ni protipravnega ravnanja, tudi ni odškodninske odgovornosti tožene stranke. Tožena stranka ni protipravno ravnala, saj ni kršila nobenega zakona ali predpisa, ki bi določal rok, kot je tožeča stranka že sama ugotovila. Ni protipravnega ravnanja, kot je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, zato tudi ni utemeljeno razlogovati o odškodninski odgovornosti tožene stranke.

Zaradi navedenega je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena, zato tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbe.