Appeal dismissed; final pay schedule prevails until individual placement decision becomes final.

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Določba 67. člena ZDS zagotavlja prevzetim delavcem pravico do plače v enaki višini kot so jo imeli pred prevzemom do izdaje nove individualne odločbe o razporeditvi. ZDS ni zagotavljal enake višine plače po novi razporeditvi po sprejetem aktu o sistemizaciji delovnih mest. Določba 5. odstavka 67. člena, da mora Vlada Republike Slovenije pri določitvi višine dodatka iz 60. člena ZDS upoštevati raven plač in dodatkov delavcev agencije, ki so s 1.7.1996 postali delavci davčne uprave, namreč ne pomeni, da bi delavka morala prejeti tako visoke dodatke, da bi z njimi dosegla raven plače, ki jo je imela na agenciji.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se odločba tožene stranke z dne 11.8.1997, št. 143-02/96-D in odločba z dne 11.12.1997, št. 143-01/97-02 spremenita tako, da tožnici pripada plača po teh odločbah od dne 11.12.1997 dalje. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki obračunati in izplačati razliko v plači v bruto znesku skupaj 1.137.517,00 SIT, od tega zneska plačati davke in prispevke, ki se plačujejo od plač in izplačati mesečne razlike v plači v neto zneskih z zakonitimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov in njihove zapadlosti. Kar je tožnica zahtevala več in drugače je zavrnilo. Sklenilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožujeta obe stranki.

Tožeča stranka se pritožuje zoper sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške postopka oz. podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se z odločitvijo sodišča prve stopnje, da je odločba o razporeditvi zakonita, razen v delu, v katerem je določala izplačevanje plače po odločbi pred njeno dokončnostjo. 67. člen Zakona o davčni službi (ZDS - Ur. l. RS, št. 18/96, 36/96) določa, da delavci republiške uprave ter delavci agencije, ki opravljajo naloge davčnega nadzora, postanejo 1.7.1996 delavci davčne uprave, notranja razmerja med plačami ostanejo do sprejema sistemizacije delovnih mest in nomenklature nazivov nespremenjena, višino dodatka iz 60. člena istega zakona pa določi Vlada RS ob sprejetju sistemizacije v davčni upravi in sicer tako, da se upošteva raven plač in dodatkov delavcev agencije, ki s 1.7.1996 postanejo delavci davčne uprave. Meni, da bi ji po navedeni določbi morala biti zagotovljena enaka plača kot pred prevzemom v davčno upravo in sicer bi se ji morala zagotoviti z dodatki. Dejansko so vsi delavci, razen tožnice v davčni službi po prehodu, obdržali enake plače, kot so jih imeli na agenciji. Meni, da sta ji tožena stranka in nato sodišče kršilo ustavno načelo enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS) in enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS). Predlaga tudi, da pritožbeno sodišče spremeni izrek o stroških, saj je tožnica dejansko uspela z bistvenim delom svojega zahtevka.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del izreka sodbe sodišča prve stopnje iz razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in nepravilne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in odločbo v izpodbijanem delu spremeni oz. podrejeno, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške tožene stranke. Ne strinja se z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki razteguje učinek dokončnosti, ki se kaže v izvršljivosti na uveljavitev oz. določitev ali spremembo vsebine odločbe. To posebej ne pride v poštev, kadar gre za množične razporeditve ob sprejemih novih sistemizacij. Razlaga prvostopenjskega sodišča vodi do situacije, ko bi vsi delavci v določenem organu bili z odločbami na podlagi nove sistemizacije, ki jo morda narekuje celo zakonska sprememba, sicer razporejeni na nova delovna mesta že zgolj zaradi razlogov, ki bi izhajali iz okoliščin vročitve odločb delavcem, razporejeni vsak z drugim datumom, glede na iztek ugovornega roka. Razlika pa bi bila še očitnejša v primerih, ko bi nek delavec uporabil pravno sredstvo v okviru postopka pri delodajalcu.

Pritožbi sta neutemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002 in 2/2004). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka.

Pritožbeno sodišče soglaša z vsemi dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja.

Sodišče je v tem individualnem delovnem sporu presojalo dokončno odločbo tožene stranke o razporeditvi tožnice. Med strankama je bila sporna uporaba določbe 67. člena ZDS. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da določba 67. člena ZDS zagotavlja prevzetim delavcem pravico do plače v enaki višini kot so jo imeli pred prevzemom do izdaje nove individualne odločbe o razporeditvi. Novo odločbo o razporeditvi pa je potrebno presojati samostojno. Na podlagi določbe 5. odstavka 67. člena ZDS tudi ni mogoče pritrditi stališču tožnice, da bi ji navedena zakonska določba zagotavljala enako višino plače, kot jo je prejemala na agenciji tudi po novi sistemizaciji. Dejstvo, da se je edino njej od vseh delavcev agencije plača po prevzemu in po novi razporediti glede na sprejeto sistemizacijo delovnih mest in nomenklature nazivov znižala, na presojo zakonitosti odločb tožene stranke o razporeditvi nima vpliva. Kot je bilo že navedeno namreč 67. člen ZDS ni zagotavljal enake višine plače po novi razporeditvi po sprejetem aktu o sistemizaciji delovnih mest. Določba 5. odstavka, da mora Vlada RS pri določitvi višine dodatka iz 60. člena upoštevati raven plač in dodatkov delavcev agencije, ki so s 1.7.1996 postali delavci davčne uprave, namreč ne pomeni, kot se zavzema tožnica, da bi morala prejeti tako visoke dodatke, da bi z njimi dosegla raven plače, ki jo je imela na agenciji. Po oceni pritožbenega sodišča gre za napotilno normo, da naj vlada upošteva pri določanju dodatkov višino plač, ki so jih imeli delavci pred prevzemom v davčno službo, zakon pa ji ni naložil, da mora z dodatki doseči enako višino plač. V kolikor bi sprejeli razlogovanje tožnice, za določitev dodatkov ne bi bil upošteven sklep Vlade RS o višini dodatkov, ki jih je le-ta določa na podlagi 60. člena ZDS, temveč bi bili ti odvisni le od delovnega mesta, ki ga je konkretni delavec opravljal na agenciji. Take določbe pa zakon nima.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta odločba tožene stranke z dne 11.8.1997 potrjena z odločbo z dne 11.12.1997 zakoniti, razen v delu, v katerem določa, da velja od 1.7.1996 dalje. V delovnem pravu veljajo dokončne odločbe. Odločba postane dokončna s potekom ugovornega roka po določbi 80. člena ZTPDR oziroma potem, ko pristojni organ odloči o ugovoru, kar je bilo v konkretnem primeru 11.12.1997. Sodišče prve stopnje je tako pravilno odločilo, ko je tožnici do navedenega datuma priznalo razliko med plačo, ki jo je prejemala in plačo, ki bi jo morala prejemati po prejšnji razporeditveni odločbi, ki je veljala do dokončnosti odločbe, ki jo je sodišče presojalo v tem individualnem delovnem sporu.

Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje tožene stranke, da dokončnost individualnih odločb o razporeditvi ob spremembi akta o sistemizaciji na njihovo veljavnost nima vpliva. V sistemu delovnih razmerij po določbah Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90 - Ur. l. RS, št. 14/90 - 38/94) in Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in naslednji) so učinkovale dokončne odločitve delodajalca. Kdaj ugovor ni zadržal izvršitve sklepa je določal 106. člen ZDR/90, ki pa med taksativno naštetimi primeri ni določal, da ugovor zoper razporeditev ne bi imel suspenzivnih učinkov. Zato ima tožnica, dokler ni bilo odločeno o njenem ugovoru zoper razporeditev, pravico do plače na prejšnjem delovnem mestu do dokončnosti odločbe o razporeditvi. Akt o razporeditvi je individualni akt in ima zato individualne učinke, zato so nesprejemljive pritožbene navedbe tožene stranke, da teh določb ni mogoče uporabiti, kadar gre za razporeditev delavcev na podlagi nove sistemizacije, saj so tako lahko delavci razporejeni z različnimi datumi. Delodajalec je tisti, ki predlaga način organizacije in določa veljavnost sistemizacije, zato mora pri tem upoštevati tudi z zakonom določene postopke, v katerih so določeni roki za ugovor in roki za rešitev ugovora. V konkretnem primeru pa je tožena stranka izdala prvostopenjsko odločbo o razporeditvi 11.8.1997 z veljavnostjo od 1.7.1996, torej več kot za eno leto nazaj.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožeče stranke, da bi ji sodišče prve stopnje moralo priznati stroške postopka, saj da je uspela s pretežnim delom svojega zahtevka. Te pritožbene navedbe so protispisne, saj je tožnica zahtevala razveljavitev odločb in razliko v plači, sodišče pa je ugodilo le delu zahtevka, ki se je nanašal na razliko v plači za čas do dokončnosti razporeditvenih odločb. Glede na tako odločitev je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 2. odstavka 154. člena ZPP in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Sklenilo je, da tožnica nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspela, o stroških tožene stranke ni odločalo, ker jih ta ni priglasila.