Court dismisses appeal confirming that procedural costs arising after bankruptcy start are bankruptcy costs, not individual claims.

Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Terjatev za povrnitev stroškov postopka nastane šele takrat, ko sodišče o njej odloči s sodno odločbo, ne pa že takrat, ko ti stroški dejansko nastanejo. Terjatev iz naslova pravdnih stroškov, ki nastane po začetku stečajnega postopka, se obravnava kot strošek stečajnega postopka. Zato se pravdni stroški poplačajo iz zneska, ki ga je pred poplačilom upnikov treba izločiti iz razdelitvene mase.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zaradi umika tožbe postopek ustavilo (1. točka izreka) in sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 165.885,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 23.8.2002 dalje, v roku 8 dni pod izvršbo (2. točka izreka).

Zoper navedeni sklep je vložila pravočasno pritožbo tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi. Navajala je, da je zoper toženo stranko bil uveden stečajni postopek s sklepom Okrožnega sodišča v Kopru, opr. št. St 18/2001 z dne 20.6.2001. Tožnik je že dne 29.3.2001, to je pred uvedbo stečajnega postopka pred Delovnim sodiščem v Kopru vložil tožbo zoper toženo stranko. V stečaju je tožnik prijavil svoje terjatve v skupnem znesku 6.842.473,00 SIT, pri seštevku prijavljene terjatve pa je pri tem naredil napako, tako da je dejansko pravilni znesek bil 5.057.479,93 SIT, kolikor je bilo upniku tudi na naroku dne 28.9.2001 priznano. Upnik zoper prerekani znesek v višini 1.784.993,07 SIT ni pričel pravdnega postopka. Ker je bila tožniku prijavljena terjatev v celoti priznana (razen računske napake tožnika), upnik ni imel več interesa za vodenje individualnega spora. Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje ravnalo nepravilno, ko je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka 165.885,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23.8.2002 dalje v roku 8 dni pod izvršbo, saj predmetni stroški niso nastali po uvedbi stečajnega postopka, ampak pred tem datumom. Ker so vsi ti stroški nastali pred začetkom stečajnega postopka tožene stranke, ji ni mogoče naložiti v poplačilo te stroške, saj gre za stečajnega dolžnika, za katerega velja postopek prijave upniških terjatev na način in v rokih, ki je urejen v 137. členu Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. l. RS št. 67/93 s sprem. - ZPPSL). Iz evidence prijave tožnika je razvidno, da le-ta teh stroškov v stečajnem postopku ni prijavil.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 12/2003 - uradno prečiščeno besedilo - ZPP) v zvezi s 366. členom in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na ugotovljeno dejansko stanje, ki izhaja iz listinske dokumentacije, pravilno uporabilo materialno pravo.

Tožena stranka ima sicer prav, ko v pritožbi navaja, da pravdni stroški v stečajnem postopku niso nastali in tudi, ko navaja, da so stroški (vsaj večina) nastali pred 20.6.2001, ko se je začel stečajni postopek nad toženo stranko. Ne drži pa njena trditev, da stečajni dolžnik za te pravdne stroške ne odgovarja, prav tako pa se pritožbeno sodišče ne strinja s stališčem, da bi morali biti ti stroški postopka priglašeni v stečajno maso. Pravila stečajnega postopka o prijavljanju terjatev se nanašajo samo na tiste terjatve, ki so obstajale ob začetku stečajnega postopka.

Vse terjatve, ki zoper stečajnega dolžnika nastanejo po začetku stečajnega postopka, pa so praviloma terjatve do stečajne mase oziroma stroški stečajnega postopka (smiselno po določbah 10., 136. in 137. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji - Ur. l. RS št. 67/93 s sprem. - ZPPSL). Enako stališče je še v času veljavnosti ZPPSL iz leta 1989 zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v še vedno aktualnem pravnem mnenju (določbe ZPPSL, na podlagi katerih je bilo sprejeto, se vsebinsko niso spremenile). Če torej terjatev nastane po začetku stečajnega postopka, upnik te terjatve v stečajnem postopku ne prijavi, pač pa se jo obravnava kot strošek stečajnega postopka. Zanje pa velja, da se jih poplača iz zneska, ki ga je pred poplačilom upnikov treba izločiti iz razdelitvene mase (10. in 158. člen ZPPSL). Tako ne drži trditev, da stečajni dolžnik za te pravdne stroške ne odgovarja. Pravila stečajnega postopka o prijavljanju terjatev se nanašajo samo na tiste terjatve, ki so obstajale ob začetku stečajnega postopka. Odločilno je torej, ali je terjatev iz naslova pravdnih stroškov toženi stranki nastala pred ali po začetku stečajnega postopka.

Terjatev za povrnitev stroškov postopka nastane šele takrat, ko sodišče o njej odloči s sodno odločbo (v konkretnem primeru z izpodbijanim sklepom oz. celo z njegovo pravnomočnostjo), ne pa že takrat, ko ti stroški dejansko nastanejo (1. odstavek 163. člena ZPP). To pomeni, da v obravnavanem primeru terjatev tožene stranke iz naslova pravdnih stroškov ni nastala pred začetkom stečajnega postopka, temveč po njem.

Iz teh razlogov je odločitev sodišča prve stopnje, da mora tožena stranka tožniku povrniti pravdne stroške, materialnopravno pravilna.

Pritožba v zvezi z višino prisojenih pravdnih stroškov ni konkretizirana, kar narekuje le uradni preizkus v tej smeri (2. odstavek 350. člena ZPP), ki pa je pokazal, da so stroški odmerjeni skladno z določili ZPP in veljavno Odvetniško tarifo. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno prisodilo zakonite zamudne obresti od dneva izdaje izpodbijanega sklepa do plačila.

Pritožba je neutemeljena in zato jo je sodišče druge stopnje zavrnilo, ter potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).