Appeal dismissed: Privatization certificate does not create cash payment right for unpaid wages.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Zakon o privatizaciji Slovenskih železarn (ZPSZ) ni določal, da imajo delavci, ki v postopku privatizacije ne bodo sodelovali, od tožene stranke pravico zahtevati izplačilo zneska, ki je naveden v izdanem potrdilu, v gotovini. Na podlagi 4. čl. citiranega zakona je bilo delavcem v sistemu Slovenskih železarn omogočeno, da sodelujejo pri privatizaciji Slovenskih železarn s pridobitvijo delnic, katerih imetnica je R Slovenija, v okviru interne razdelitve. Pri tej obliki privatizacije so sodelovali delavci z izročitvijo potrdil, ki so jih imeli v sistemu Slovenskih železarn iz naslova premalo izplačanih plač na podlagi kolektivne pogodbe, ki je stopila v veljavo dne 1.3.1991 (1. odst. 4. čl. ZPSZ).

Obvestilo o izdanem potrdilu za premalo izplačane plače in vabilo k vpisu in vplačilu delnic SŽ d.d., ki je bilo izdano na podlagi že omenjenega 4. čl. ZPSZ, ne pomeni pripoznave dolga, saj delodajalec z njim ni priznal, da bi bil dolžan delavcu plačati razliko v plači med prejeto plačo in izhodiščno plačo, v gotovini. Izdajo omenjenega obvestila je potrebno obravnavati kot del izvedbe z ZPSZ posebej urejenega postopka privatizacije.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice na plačilo zneska 309.045,00 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.10.1992 dalje do plačila in na povrnitev tožničinih pravdnih stroškov po toženi stranki, sklenilo, da se predlog tožnice za oprostitev plačila sodne takse zavrne in da je dolžna tožnica toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 94.696,00 SIT, v 8 dneh in pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica in predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje oz. podrejeno, da jo spremeni, toženi stranki pa naloži plačilo vseh stroškov tega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila v 8. dneh in pod izvršbo. V pritožbi navaja, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki in da je v obdobju od marca 1991 do decembra 1992 dobila izplačano plačo pod izhodiščno plačo, določeno s kolektivno pogodbo. Zato je tožena stranka tožnici izdala dve potrdili o premalo izplačanih plačah in sicer za čas od 1.4.1991 do 31.12.1991 in od 1.1.1992 do 30.9.1992. Leta 1998 je tožnica prejela s strani tožene stranke obvestilo o izdanem potrdilu zaradi premalo izplačane plače v znesku 309.045,00 SIT, povabilo k interni razdelitvi delnic tožene stranke, nakaznico za nakup delnic tožene stranke in pooblastilo. Tožnica tega ni izpolnila. Na podlagi povabila je imela tožnica le opcijo na pa obvezo, na kakšen način bo poplačala svoje terjatve, zato je sodišče prve stopnje ravnalo nelogično, ko je zavrnilo njen zahtevek. Obvestilo tožene stranke ima pravno naravo pripoznave dolga. Tožnici je bila plača za sporno obdobje izplačana pod izhodiščno plačo, kar je tožnica dokazovala s preračunom družbe P. d.o.o. Ljubljana. Tožena stranka tudi ni dokazala, da so bile pri znižanju plače upoštevane določbe Splošne kolektivne pogodbe in branžne kolektivne pogodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilo uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da se predmetni spor nanaša na izplačilo premalo izplačanih plač za obdobje od 1.4.1991 do 30.9.1992 in da je pravna podlaga tožničinega tožbenega zahtevka v tem individualnem delovnem sporu obvestilo o izdanem potrdilu za premalo izplačane plače z dne 15.9.1998 (A 1). To obvestilo je tožena stranka izdala na podlagi 4. čl. Zakona o privatizaciji Slovenskih železarn (ZPSZ, Ur. l. RS, št. 13/98), zaradi česar je zaključilo, da je tožena stranka tudi pasivno legitimirana v tem individualnem delovnem sporu. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da Zakon o privatizaciji Slovenskih železarn ni določal, da imajo delavci, ki v postopku privatizacije ne bodo sodelovali, od tožene stranke pravico zahtevati izplačilo zneska, na katerega se glasi obvestilo o izdanem potrdilu, v gotovini. Na podlagi 4. čl. citiranega zakona je bilo delavcem v sistemu Slovenskih železarn omogočeno, da sodelujejo pri privatizaciji Slovenskih železarn z pridobitvijo delnic, katerih imetnica je R Slovenija, v okviru interne razdelitve. Pri tej obliki privatizacije so sodelovali delavci z izročitvijo potrdil, ki so jih imeli v sistemu Slovenskih železarn iz naslova premalo izplačanih plač na podlagi kolektivne pogodbe, ki je stopila v veljavo dne 1.3.1991 (1. odst. 4. čl. ZPSZ).

V zvezi s pritožbeno navedbo o tem, da je imela tožnica na podlagi povabila le opcijo, za kakšen način poplačila svoje terjatve se bo odločila, ne pa obveze, pritožbeno sodišče ugotavlja, da to sicer drži. Tožnica se je lahko odločila o tem, ali bo na podlagi 4. čl. ZPSZ sodelovala pri privatizaciji Slovenskih železarn ali ne, ni pa imela pravne podlage, da bi od Slovenskih železarn uveljavljala gotovinsko izplačilo zneska za neizplačane plače in sicer za obdobje, ko sploh ni bila zaposlena pri toženi stranki.

Tožnica se v pritožbi nadalje neutemeljeno sklicuje na to, da ima obvestilo tožene stranke z dne 15.10.1998 pravno naravo pripoznave dolga. Obvestilo o izdanem potrdilu za premalo izplačane plače in vabilo k vpisu in vplačilu delnic SŽ d.d., ki je bilo izdano na podlagi že omenjenega 4. čl. ZPSZ, ne pomeni pripoznave dolga, saj tožena stranka z njim ni priznala, da bi bila dolžna tožnici plačati razliko v plači med prejeto plačo in izhodiščno plačo za obdobje od 1.4.1991 do 31.12.1992. Izdajo omenjenega obvestila je potrebno po stališču pritožbenega sodišča obravnavati kot del izvedbe z ZPSZ posebej urejenega postopka privatizacije Slovenskih železarn, zato to obvestilo ne pomeni pripoznave dolga, kot to tožnica zatrjuje v pritožbi. V zvezi s pritožbenim sklicevanjem tožnice o tem, da ji je bila plača v spornem obdobju znižana pod izhodiščno plačo in da tožena stranka ni dokazala, da bi pri znižanju plač upoštevala določbe Splošne kolektivne pogodbe in branžne kolektivne pogodbe, je potrebno ugotoviti (kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje), da je iz spisovnih podatkov razvidno, da tožnica v vtoževanem obdobju sploh ni bila zaposlena pri toženi stranki. To pomeni, da tožena stranka ne more biti pasivno legitimirana v individualnem delovnem sporu o izplačilu razlike v plači za obdobje, v katerem tožnica pri njej ni bila zaposlena. Delavec namreč lahko zahteva izplačilo razlike v plači do višine pripadajoče plače od tistega, ki je bil v vtoževanem obdobju njegov delodajalec.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso bili podani in ker sodišče prve stopnje tudi ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnice zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odst. 165. čl. ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.