Legislator Case Law & Legislation
VDS sodba Pdp 2136/94 ECLI:SI:VDSS:1996:VDS.PDP.2136.94 AI generated

Employer dismissed appeal; employee suspended by employer cannot be disciplined for work not performed during suspension.

Case Number VDS sodba Pdp 2136/94
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The appellate court dismissed the employer's appeal, upholding the first-instance judgment that reinstated the employee's employment rights. The court found the employee was suspended by the employer on October 17, 1991, preventing them from performing duties assigned on October 18, 1991. Consequently, the court ruled the employee could not be disciplined for failing to complete tasks during this suspension period.

Legislator headnote

AI generated

Art. 17 ust. 1 k.r.s.; Art. 17 ust. 2 k.r.s.: An employer cannot discipline an employee for work obligations that were unperformable because the employer had previously suspended the employee from the organization.

Keywords

AI generated
disciplinary liability employee suspension employer responsibility work performance labor dispute unjustified dismissal labor law

Cited Legislation

AI generated
Art. 17 ust. 1 k.r.s.
Art. 17 ust. 2 k.r.s.
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki trpita vsaka svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Tožnik ne more disciplinsko odgovarjati za sicer prevzeto, vendar neopravljeno delo, ker je bil v času, ko bi moral to delo opraviti, s strani tožene stranke začasno odstranjen iz organizacije.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo odločbo upravnega odbora tožene stranke z dne 17.1.1992, v zvezi s sklepom disciplinske komisije z dne 13.11.1991, o izreku disciplinskega ukrepa prenehanje delovnega razmerja tožniku, ugotovilo, da tožniku dne 21.1.1992 delovno razmerje ni prenehalo in mu priznalo pravice iz delovnega razmerja za čas do 14.12.1993 (razen za čas od 26.3.1992 do 26.4.1992), vključno s plačilom nadomestila plače z zakonitimi zamudnimi obrestmi in tožniku iz naslova povrnitve stroškov dosodilo 55.827,00 SIT. Hkrati je s sklepom postopek za reintegracijo tožnika po 14.12.1993, zaradi umika tožbe v tem delu, ustavilo. Pri tem je ugotavljalo, da tožnik za očitano disciplinsko kršitev, to je, da ni izvršil dne 18.10.1991 prevzetih obveznosti, ni odgovoren, saj je bil v tem času suspendiran iz organizacije, dajanje lažnih podatkov o dokumentaciji, ki jo je iz podjetja odnesel nadrejeni delavec, pa ni izkazano.

Zoper gornjo sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, podredno pa predlaga njeno spremembo v smeri zavrnitve tožnikovega zahtevka. Pri tem poudarja, da je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik dne 18.10.1991 prevzetih nalog, za opravo katerih je bila toženka še kako zainteresirana, ni mogel opraviti zaradi predhodno odrejenega suspenza, ne drži, temveč teh nalog očitno ni bil pripravljen opraviti, ker se je solidariziral z bivšim nadrejenim delavcem, ki se je z izrabo podatkov in znanj, pridobljenih pri toženki, odločil za nedovoljeno konkurenčno dejavnost.

V odgovoru na pritožbo je tožnik predlagal zavrnitev pritožbe in potrditev prvostopne sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v tej zadevi izvedlo potrebne dokaze in dovolj razčistilo dejansko stanje, da je lahko materialno pravo pravilno uporabilo, pri tem pa ni zagrešilo pavšalno očitanih in ne drugih absolutno bistvenih kršitev postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Pred sodiščem prve stopnje je bilo prepričljivo ugotovljeno, da je bil tožniku dne 17.10.1991 izdan sklep o začasni odstranitvi iz organizacije in ta sklep dne 18.10.1991, ko je tožnik na zaslišanju pri direktorju pristal na direktorjev predlog, da ugotovi stanje in preveri možnosti za nadaljnje poslovanje oddelka po odhodu dotedanjega vodje, ni bil niti preklican, niti odložen. Teh dejstev toženka tudi v pritožbi ni zanikala. V takšnem položaju je tožnik utemeljeno zatrjeval, da mu toženka v formalnem smislu v bistvu ni omogočila, da bi prevzete naloge opravil. Ker je suspenz, oziroma začasno odstranitev tožnika iz organizacije odredila toženka, bi toženka morala ta suspenz preklicati ali ga vsaj formalno odložiti, kolikor je nameravala od tožnika zahtevati opravo naknadno prevzetih nalog, za izvršitev katerih je nujno potreboval podatke iz svojega delovnega okolja. Res bi vprašanje suspenza ob prevzemu nalog dne 18.10.1991 lahko tožnik tudi sam izpostavil, vendar če tega ni storil, zato ne more disciplinsko odgovarjati, saj dejstvo predhodnega suspenza direktorju toženke pri tem ni moglo biti neznano. Tako je sodišče prve stopnje pravilno zaključevalo, da tožnik ne more disciplinsko odgovarjati za sicer prevzeto, vendar neopravljeno delo, ker je bil v času, ko bi moral to delo opraviti, s strani tožene stranke suspendiran.

Drugo očitane kršitve, to je, da naj bi tožnik dal lažne podatke o vsebini dokumentacije, ki jo je iz prostorov tožene stranke samovoljno odnesel njegov bivši nadrejeni delavec, po korekciji disciplinske odločbe v ugovornem postopku na upravnem odboru toženka sploh ni več samostojno pravno okvalificirala, prav tako pa tekom disciplinskega postopka ni bilo konkretizirano, kakšne lažne podatke naj bi dal tožnik in kakšni resnični podatki naj bi bili od njega pričakovani, glede na to, da so nadrejeni delavci že ob samem odnašanju dokumentacije ugotavljali, da gre dejansko za poslovno dokumentacijo. Zato tudi v tej zvezi tožnikova disciplinska odgovornost ni bila podana, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožena stranka s svojo pritožbo ni uspela, tožnik pa s svojim odgovorom na pritožbo ni bistveno prispeval k pojasnitvi zadeve, je sodišče odločilo, da tožnik in toženka trpita vsak svoje pritožbene stroške.