Appeal court allows debtor's claim that future interest claims from judgments are subject to a three-year statute of limitations, not ten years.

Pritožbi se ugodi in se sklep prve stopnje v 2. točki spremeni tako, da se ugovoru še delno ugodi in se sklep o izvršbi spremeni tako, da se predlog za izvršbo zavrne v delu, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti od glavnice 69.340,00 SIT od 18.4.1994 do vključno 5.5.2000 in stroškov izvršilnega postopka v višini 13.892,50 SIT od 10.1.1995 do vključno 5.5.2000. Upnik je dolžan dolžniku povrniti 29.800,00 SIT stroškov pritožbenega postopka v 15 dneh.

[JEDRO]

Pritožba upnika pravilno opozarja, da za bodoče občasne terjatve (kot je tudi terjatev obresti) iz pravnomočnih sodnih odločb, ne velja desetletni zastaralni rok iz 1. odstavka 379. člena ZOR. Tudi občasne terjatve, ki izvirajo iz pravnomočne sodne odločbe, in zapadejo v bodoče, zastarajo v roku, določenem za zastaranje občasnih terjatev (2. odstavek 379. člena ZOR). Zanje pa 1. odstavek 372. člena ZOR določa, da zastarajo v treh letih.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo ugovoru dolžnika zoper sklep o izvršbi in izvršbo, dovoljeno s sklepom z dne 1.9.2003, ustavilo za znesek 96.352,00 SIT (1. točka izreka sklepa). V preostalem delu je ugovor zavrnilo (2. točka izreka sklepa) in odločilo, da je upnik dolžan povrniti dolžniku stroške ugovornega postopka v znesku 1.900,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa do plačila (3. točka izreka sklepa). Zoper zavrnilni del sklepa se je pravočasno pritožil dolžnik zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

Sodišče napačno interpretira določbo 356. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in odločbo VS RS II Ips 49/2001. Glede terjatev, ugotovljenih s pravnomočno sodno odločbo, sodišče odloča samo o glavnici in obrestih, ki so zapadle do trenutka odločanja v času sojenja. V konkretnem primeru gre za glavnico in obresti, ki so dospele v plačilo v času izdaje sklepa o izvršbi. Zamudne obresti, ki zapadejo v plačilo po datumu izdaje sodne odločbe, predstavljajo bodoče občasne terjatve, ki izvirajo iz pravnomočne sodne odločbe, katerih znesek ni pravnomočno ugotovljen in za katere zato velja po 2. odstavku 356.

člena OZ triletni zastaralni rok. Takšno stališče je zavzelo VS RS v citirani sodbi in je v skladu z določbo 2. odstavka 356. člena OZ, ki določa izjemo od splošnega pravila, vsebovanega v 1. odstavku istega člena. Dolžnik predlaga, da pritožbeno sodišče sklep v izpodbijanem delu spremeni tako, da ustavi izvršbo ter upniku naloži plačilo stroškov postopka. Pritožba je utemeljena. Ker se po določbi 1060. člena OZ ta zakonik ne uporablja za obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo OZ, je treba za presojo spornega pravnega vprašanja uporabiti Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki pa vsebinsko enako ureja zastaranje občasnih terjatev od judikatnih terjatev.

Po 2. odstavku 379. člena ZOR (enako 2. odstavek 356. člena OZ) vse občasne terjatve, ki izvirajo iz pravnomočnih sodnih odločb ali odločb drugega pristojnega organa ali poravnav pred sodiščem ali drugim pristojnim organom in zapadejo v bodoče, zastarajo v roku, določenem za zastaranje občasnih terjatev. Pritožba dolžnika torej pravilno opozarja na to, da za bodoče občasne terjatve (kot je tudi terjatev obresti) iz pravnomočnih sodnih odločb, ne velja desetletni zastaralni rok iz 1. odstavka 379. člen ZOR. Tudi občasne terjatve, ki izvirajo iz pravnomočne sodne odločbe, in zapadejo v bodoče, zastarajo v roku, določenem za zastaranje občasnih terjatev.

Zanje pa 1. odstavek 372. člena ZOR določa, da zastarajo v treh letih. Pritožba dolžnika torej utemeljeno trdi, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo - že prikazana določila ZOR o zastaranju občasnih terjatev. Tako bi moralo sodišče prve stopnje ugoditi tudi temu delu njegovega ugovora in sklep o izvršbi spremeniti tako, da se zavrne predlog za izvršbo za izterjavo zakonskih zamudnih obresti od glavnice in terjatve izvršilnih stroškov od njunega nastanka do treh let pred vložitvijo predloga za izvršbo. Zato je pritožbeno sodišče dolžnikovi pritožbi ugodilo in na podlagi 3. točke 365.

člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju ustrezno spremenilo izpodbijani sklep. Sprememba odločitve na stroške postopka pred sodiščem prve stopnje ne vpliva, saj se tiče le stranskih terjatev, kar na vrednost spornega predmeta ne vpliva (1. odstavek 39. člena ZPP). Pritožbeni postopek pa se tiče samo stranskih terjatev - obresti, zato je njihovo vrednost (skupno obresti sedaj zavrnjenega dela izvršilnega predloga znašajo 287.150,55 SIT) pritožbeno sodišče upoštevalo pri odmeri pritožbenih stroškov.

Pritožbene stroške dolžnika predstavljajo stroški sestave pritožbe (priglašenih 125 odvetniških točk), takse zanjo (13.300,00 SIT) in 20% DDV, stroški končnega poročila stranki pa so zajeti že v priznani storitvi.