Appeal dismissed; 30-day enforcement period starts from creditor's service date, not debtor's service date, under lex specialis rule.

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II. točka izreka) potrdi.

[JEDRO]

V primeru, da je sklep o motenju posesti, ki tožencu nalaga kakšno dejanje, vročen tožniku kasneje kot tožencu, lahko 30-dnevni rok po 429. čl. ZPP prične teči šele od dneva vročitve izvršilnega naslova tožniku, čeprav se je (toženčev) paricijski rok iztekel že pred tem.

[OBRAZLOŽITEV]

: Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem delu sklepa kot prepoznega zavrglo upnikov predlog za izvršbo glede dosege dejanj in izvršilnih stroškov nad zneskom 25.300,00 SIT. Zoper tako odločitev se upnik pravočasno pritožuje. Strinja se z navedbami datumov prejema izvršilnega naslova - sklepa o motenju posesti tako glede sebe kot glede dolžnika, vendar pa meni, da je sodišče napačno odločilo o teku roka za vložitev predloga za izvršbo glede dosege dejanj. Povzema, da je izvršilni naslov postal pravnomočen šele 13.6.2002, zato bi ob upoštevanju osemdnevnega paricijskega roka rok za prisilno izvršbo potekel šele dne 25.7.2002 oz. v primeru, da paricijskega roka ne prištejemo k dnevu pravnomočnosti, dne 13.7.2002 (pomotno v pritožbi navedeno 2003).

Predlog, vložen 10.7.2002, je torej pravočasen, saj se izvršba lahko predlaga le na podlagi pravnomočnega in izvršljivega izvršilnega naslova. Pravila ZIZ so specialna in jih pravila ZPP ne morejo izključiti. Opozarja še na številčne nedoslednosti izpodbijanega sklepa, ki jih je sodišče prve stopnje že odpravilo s popravnim sklepom; priglaša pa stroške pritožbenega postopka in predlaga, da pritožbeno sodišče izda sklep o izvršbi še glede dosege dejanj. Pritožba ni utemeljena. Instituta pravnomočnosti in izvršljivosti sta ločena, saj prvi v formalnem elementu pomeni, da odločbe ni več mogoče izpodbijati z rednim pravnim sredstvom, drugi pa, da je toženi stranki - dolžniku potekel rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Odločba prve stopnje postane pravnomočna, če upravičene stranke ne vložijo pritožbe, s potekom pritožbenega roka za stranko, ki je odločbo prejela zadnja. Paricijski rok pa začne teči (tožencu - dolžniku) že pred pravnomočnostjo odločbe - prvi dan po vročitvi prepisa sodbe (3. odst. 313. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Sodba učinkuje nasproti strankam šele od dneva, ko jim je vročena, vendar to ne pomeni, da je tek pritožbenega roka kakorkoli odvisen od teka paricijskega roka. Tako je možno bodisi, da je odločba že pravnomočna, pa še ni izvršljiva (paricijski rok je daljši od pritožbenega), bodisi nastopi izvršljivost pred pravnomočostjo, če je paricijski rok krajši kot pritožbeni rok.

V slednjem primeru se paricijski rok dejansko podaljša do izteka roka za pravno sredstvo, saj je izvršbo možno predlagati šele, ko sta izpolnjena oba pogoja. Določba 429. čl. ZPP kot lex specialis poleg pogojev izvršilnega zakona glede na namen in vsebino sporov zaradi motenja posesti določa še materialnopravni rok 30 dni za vložitev predloga za izvršbo dajatvenega motenjskega sklepa, ki začne teči po izteku paricijskega roka, z ničemer pa ni vezan na pravnomočnost motenjskega sklepa. Da pa se ne bi pripetilo, da bi tožencu paricijski rok že potekel, prav tako pa tudi nadaljnji 30-dnevni rok, v katerem je dovoljeno predlagati izvršbo motenjskega sklepa, ob tem pa tožniku izvršilni naslov sploh še ne bi bil vročen, je zaradi varstva pravice do uspešnega in učinkovitega sodnega varstva v smislu določbe 23.

čl. Ustave RS 429. čl. ZPP treba uporabljati in razlagati širše. Šele z vročitvijo sodne odločbe je namreč tožniku znano, da je sodišče izdalo izvršilni naslov, zato ga šele od tedaj dalje lahko veže skrbnost, da preveri tek roka po 429. čl. ZPP, ki je vezan na toženca in njemu opravljeno vročitev. Ker se je paricijski rok v konkretni zadevi (tožencu) iztekel 5.6.2002, je torej 30 dnevni rok za izvršbo pričel teči 6.6.2002. Tožniku - upniku pa je bila vročitev odločbe opravljena 4.6.2002, zato bi bil dolžan v tem primeru tožnik kot bodoči upnik poskrbeti, da bi bil predlog za izvršbo vložen v roku 30 dni glede na dolžniku opravljeno vročitev.

Le v primeru, če izvršilni naslov tožniku ne bi bil vročen, glede na vročitev tožencu pa bi že pričel teči 30-dnevni rok po 429. čl. ZPP, bi bilo potrebno začetek teka tega roka prenesti na trenutek vročitve odločbe tožniku. Ni pa možno slediti razlogovanju pritožnika, da rok po 429. čl. ZPP prične teči šele najpreje od pravnomočnosti odločbe dalje, saj bi bila takšna razlaga v popolnem nasprotju z zakonsko določbo 429. čl. ZPP, ki tek roka veže na potek paricijskega roka, ki je vezan na vročitev odločbe tožencu. Lex specialis je v tem primeru ZPP in ne ZIZ, seveda pa mora biti do trenutka vložitve predloga za izvršbo izpolnjen tudi pogoj pravnomočnosti (zakasnelo na strani tožnika) po 19.

čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Ker pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ). V zavrnitvi pritožbe je vsebovana tudi zavrnitev zahtevka na povračilo stroškov pritožbenega postopka.