Appeal dismissed; enforcement continues after bankruptcy start as no formal interruption is legally required.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe High Court in Ljubljane dismissed the debtor's appeal, upholding the first-instance court's rejection of the objection to enforcement. The debtor argued that the bankruptcy proceeding initiated against the creditor required an automatic interruption of the enforcement action and that the underlying judgment debt had expired due to the statute of limitations. The court ruled that Article 111 of the Bankruptcy Act does not mandate an interruption when bankruptcy begins against the creditor, and enforcement courts operate on strict formal legality without substantive review of the underlying title. Furthermore, the court clarified that judicial debts determined by final judgments expire after ten years regardless of shorter statutory limitation periods, confirming the first-instance decision was correct.
Legislator headnote
AI generatedZakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL), 111. člen; Zakon o obligacijskih razmerjih, 379. člen: The commencement of bankruptcy proceedings against a creditor does not require the interruption of ongoing enforcement proceedings, and enforcement courts execute titles formally without substantive review, while judicial debts determined by final judgments expire after ten years.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedCited Case Law
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.
[JEDRO]
Kadar je stečajni postopek začet nad upnikom, prekinitev izvršilnega postopka ni potrebna. Izvršilni postopek zaradi potrebe hitre in učinkovite izvršbe v osnovi temelji na načelu stroge formalne legalitete. Izvršilno sodišče zgolj formalno izvršuje, ne pa vsebinsko presoja sodne odločbe, ki so izvršilni naslov za dovolitev izvršbe. Vse terjatve, ki so bile ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo (takoimenovane judikatne terjatve) zastarajo v desetih letih, tudi tiste, za katere zakon sicer določa krajši zastaralni rok.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor dolžnice in dolžnici naložilo plačilo upnikovih ugovornih stroškov v višini 5.500,00 SIT. Dolžnica v pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje navaja, da sodišče ni upoštevalo, da je upnica družba M. d.o.o., v stečaju in da je za izterjavo terjatve potekel zastaralni rok. Tudi ni upoštevalo njene prošnje za dostavo zapisnika iz razprave dne 12.11.2001, iz katerega je razvidno, da se sodba in ugotovljena dejstva na razpravi razhajajo. Pri upnici direktnoj je neštetokrat prosila za rešitev reklamacij njihovih storitev, a ni nikoli dobila odgovora.
Upnica se vedno posluži kar sodne poti, čemur verjetno botruje njeno prepričanje v uspeh na sodišču. Zaradi slabih storitev oziroma nevzdrževanja upnica že nekaj časa ni več upravnica njihovih blokov. Pritožba ni utemeljena. Pravne posledice začetka stečajnega postopka v izvršilnem postopku določa Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL; Ur.l. RS, št. 67/93 - 58/2003). Prvi odstavek 111. člena tega zakona določa, da od dneva začetka stečajnega postopka ni mogoče dovoliti zoper dolžnika ukrepov zavarovanja niti prisilne izvršbe za poplačilo terjatev, glede katerih obstaja izvršilni naslov ali verodostojna listina, taki postopki, ki so že v teku, pa se v skladu z 2. odstavkom istega člena tega zakona prekinejo.
Če je imela pritožnica v mislih, da bi moralo sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru izvršilni postopek prekiniti, ker je bil dne 5.6.2003 nad upnico začet stečajni postopek, to ne drži. Kadar je stečajni postopek začet nad upnikom, glede na določbo 111. člena ZPPSL prekinitev ni potrebna. Kar zadeva napako v uvodu izpodbijanega sklepa glede naziva upnice, pa ta ne vpliva na pravilnost ali zakonitost sklepa sodišča prve stopnje, saj gre le za pisno pomoto, ki jo lahko sodišče vsak čas odpravi (primerjaj 366. člen ZPP v zvezi s 328.
členom ZPP). Sicer pa je treba pritožnici pojasniti, da izvršilni postopek zaradi potrebe hitre in učinkovite izvršbe v osnovi temelji na načelu stroge formalne legalitete. Izvršilno sodišče zgolj formalno izvršuje, ne pa vsebinsko presoja sodne odločbe, ki so izvršilni naslov za dovolitev izvršbe. V obravnavanem primeru je imela upnica skladno z ustavno pravico do sodnega varstva pravico, da izvršilnemu sodišču predlaga prisilno izvršitev sodbe Okrajnega sodišča v Domžalah, opr. št. P 385/97 z dne 12.11.2001, saj očitno dolžnica tistega, kar ji je bilo naloženo, ni izpolnila prostovoljno.
Ta njena pravica ne bi zastarala vse do leta 2011, saj vse terjatve, ki so bile ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo (takoimenovane judikatne terjatve) zastarajo v desetih letih, tudi tiste, za katere zakon sicer določa krajši zastaralni rok (379. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 - 88/99, v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika, Ur.l. RS, št. 83/2001). To je pritožnici pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Iz navedenih razlogov je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi dolžničinega ugovora povsem pravilna.
Pritožbo dolžnice je pritožbeno sodišče zavrnilo in v skladu z določbo 2. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 36/2004 - drugo uradno prečiščeno besedilo) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur.l. RS, št. 40/2004 - prvo uradno prečiščeno besedilo) potrdilo sklep sodišča prve stopnje.