Inheritance appeal dismissed; claimant bears burden of defining claim, not the transfer court.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep o dedovanju.

[JEDRO]

Posledica napotitvenega sklepa v zapuščinskem postopku je, da tožeči stranki v teh primerih ni treba ne zatrjevati ne izkazovati pravnega interesa. Tožeča stranka pa je tista, ki nosi breme pravilne objektivne in subjektivne opredelitve tožbenega zahtevka, zato na napotitveni sklep vsebinsko ni vezana.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom o dedovanju ugotovilo obseg premoženja pok. A. C. L. in ugotovilo, da le to na podlagi oporoke z dne 1.11.1977 dedujejo žena A. L. C. do 9/12, hči J. K. do 2/12 in hči K. P. do 1/12.

Proti sklepu o dedovanju se je brez navedbe pritožbenih razlogov pritožila dedinja J. K., ki smiselno predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep o dedovanju razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da ji ni bilo priznano, da je prispevala k povečanju in ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja. Zapuščinska zadeva je bila prekinjena 1.4.1994. Sklep o napotitvi na pravdo je bil pomanjkljiv, saj je bila pritožnica napotena na pot pravde samo zoper oporočno dedinjo A. L. C.. Zaradi takšnega nepravilnega sklepa je bila pravda zanjo neugodno rešena. Sodišče prve stopnje bi moralo izdajati nov napotitveni sklep s pravilno označbo vseh sodedičev.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnica pravilno povzema, da je bila kot nujna dedinja s svojim zahtevkom, da se iz zapuščine po pokojniku izloči del, ki ustreza njenemu prispevku k povečanju vrednosti zapustnikovega premoženja, že napotena na pravdo s sklepom z dne 1.4.1994, opr. št. D 471/91-19. Neutemeljen pa je očitek sodišču prve stopnje, da je bila z napotitvenim sklepom zavedena, saj je iz njega izhajalo, da mora tožbo naperiti le zoper oporočno dedinjo A. L. C.. Pritožnica si zmotno razlaga procesni pomen sklepa iz 2. točke 212. čl. Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD). Posledica zakonite napotitve na pravdo je, da tožeči stranki ni treba ne zatrjevati ne izkazovati pravnega interesa. Pravilna subjektivna in objektivna opredelitev tožbenega zahtevka pa ni stvar napotitvenega sodišča, ampak tožeče stranke, zato le ta na vsebino sklepa z dne 1.4.1994 ob vložitvi tožbe ni bila vezana. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko ni dopustilo ponovnega uveljavljanja izločitvenega zahtevka, saj je o zahtevku s takšno vsebino pravnega varstva sodišče že odločalo. Nepomembno je, kateri so tisti razlogi, ki so narekovali zavrnitev tožbenega zahtevka. Odločitev sodišča prve stopnje bi lahko bila drugačna pod pogojem, če bi dedinja med zapuščinskim postopkom, to je po pravnomočni zavrnilni sodbi Okrožnega sodišča v Kranju, opr. št. P 132/95, vložila novo tožbo proti vsem sodedičem, ki ne priznavajo njenega izločitvenega zahtevka, vendar pa tega ni storila.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene kršitve, na katero mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je le to pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep o dedovanju (2. točka 365. čl. Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 163. čl. ZD). Dodati je še, da stranke, ki so sodelovale v zapuščinskem postopku, pravnomočni sklep o dedovanju veže samo tedaj, če je njihova pravica dednopravne narave. To pomeni, da bo pritožnica, upoštevajoč stvarnopravno naravo izločitvenega zahtevka iz 32. čl. ZD, le tega v pravdi lahko uveljavljala tudi po pravnomočnosti sklepa o dedovanju.