Appeal dismissed; insurance subrogation claim statute of limitations starts when indemnity obligation becomes certain, not at policy inception.

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Za regresni zahtevek velja isti zastaralni rok kot za zahtevek, prenesen z zakonito cesijo, pri čemer je treba za začetek teka zastaralnega roka upoštevati tisti čas, ko je ugotovljen obstoj zahtevka in znesek.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi opr. št.

II I 787/95 z dne 5.10.1995 glede glavnice v znesku 506.828,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23.9.1995 dalje do plačila in glede izvršilnih stroškov v višini 7.642,00 SIT vzdržalo v veljavi, v ostalem pa je izvršilni sklep zaradi umika tožbe razveljavilo.

Zoper sodbo se je zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava pritožila tožena stranka. V pritožbi navaja, da je tožbeni zahtevek v nasprotju z Zavarovalnimi pogoji AO-86, ki določajo, da je maksimalni regresni zahtevek 332.488,00 SIT. Nelogično je tudi ravnanje tožeče stranke, ki ne glede na regresni zahtevek, toženi stranki še vedno priznava popust pri plačilu zavarovalne premije pri avtomobilskem zavarovanju.

Triletni zastaralni rok za regresni zahtevek zavarovalnice začne teči od sklenitve zavarovalne pogodbe, v vsakem primeru pa poteče po 5 letih. Ker je bila zavarovalna pogodba med pravdnima strankama sklenjena v letu 1989, tožba pa je bila vložena 5.10.1995, je tožbeni zahtevek zastaran. Zaradi tega je tožeča stranka regresni zahtevek uveljavljala v izvršilnem postopku, saj je verjetno upala na neukost tožene stranke. Tožeča stranka ni z ničemer dokazala, da je tožena stranka s kraja prometne nesreče pobegnila in sodišče je napačno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj je preprosto povzelo odločitev iz kazenskega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Enako kot sodišče prve stopnje tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožbeni zahtevek ni zastaral. Tožbeni zahtevek temelji na pogodbi med pravdnima strankama za zavarovanje avtomobilske odgovornosti in 3. odstavek 380. člena ZOR določa, da terjatve zavarovalnic iz zavarovalnih pogodb zastarajo v treh letih, pri čemer zastaralni rok za regresni zahtevek ne začne teči od dneva sklenitve zavarovalne pogodbe, kot nepravilno zatrjuje tožena stranka, ampak od dneva, ko je zavarovalnica lahko plačala odškodnino v prometni nesreči poškodovani osebi. Ker je bila med tožečo stranko in poškodovanko sporna višina odškodnine, se je le ta določila s sodbo Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enota v Kranju, opr. št. P 3/91 z dne 15.12.1992, ki je bila glede višine prisojene odškodnine popravljena s popravnim sklepom z dne 9.2.1993. Zato je bila tožeča stranka v skladu z 2. odstavkom 919. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) šele od 9.2.1993 dolžna plačati odškodnino poškodovanki, saj je bila višina obveznosti pred tem sporna in se je morala določiti v pravdi. Šele po izplačilu odškodnine pa je tožeča stranka lahko uveljavljala regresni zahtevek do tožene stranke. Iz poročila o likvidirani odškodnini oziroma zavarovalnini je razvidno, da je tožeča stranka oškodovanki odškodnino 23.3.1993 tudi izplačala, izvršilni predlog pa je vložila 22.9.1995, torej pravočasno znotraj triletnega zastaralnega roka. Če bi zastaralni rok res začel teči od sklenitve zavarovalne pogodbe, kot navaja tožena stranka, bi to pomenilo, da bi zastaralni rok začel teči še predno je nastala sama terjatev zavarovalnice. V trenutku sklenitve zavarovalne pogodbe namreč zavarovalni primer še ni nastal, s tem pa tudi ne niti obveznost niti regresni zahtevek zavarovalnice.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je tožbeni zahtevek glede na omejitev regresnega zahtevka iz 3. točke 3. odstavka 3. člena Pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti previsok. Iz obvestila Zavarovalnice Triglav območnim in poslovnim enotam (list.

št. A8) izhaja, da je od 20.3.1993 znesek, do katerega ima zavarovalnica pravico regresa zoper zavarovanca oz. voznika zavarovanega vozila, 498.732,00 SIT. Razliko med tem zneskom in vtoževano glavnico v višini 506.818,00 SIT pa predstavljajo zakonite zamudne obresti od 25.3.1995, ko je tožena stranka prišla v zamudo s plačilom in do 22.9.1995, ko je tožeča stranka vložila izvršilni predlog. Tožeča stranka je namreč toženo stranko 17.5.1995 z dopisom pozvala k plačilu regresnega zahtevka v roku 8 dni, to je do 25.5.1995. Ker tožena stranka regresnega zahtevka ni plačala, je v skladu z določilom 2. odstavka 324. člena ZOR prišla v zamudo s plačilom. Citirani člen določa, da v primerih, ko rok za izpolnitev obveznosti ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. Ker je bila tožena stranka s plačilom v zamudi, v skladu s 1. odstavkom 277. člena ZOR poleg glavnice v višini 498.732,00 SIT dolguje tudi zakonite zamudne obresti od 25.3.1995 dalje.

Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pri čemer pa je po 3. odstavku 12. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca vezano na pravnomočno sodbo kazenskega sodišča, s katero je bil obtoženec spoznan za krivega. S sodbo Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enota v Ljubljani, opr. št. I K 53/90 z dne 21.3.1990, je bila tožena stranka spoznana za krivo dveh kaznivih dejanj in sicer kaznivega dejanja ogrožanja javnega prometa po členu 251/III-I KZ RS in kaznivega dejanja zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči po členu 254/I KZ RS. Kaznivo dejanje zapustitve poškodovanca v prometni nesreči je tožena stranka storila s tem, ko je neposredno po trčenju peljala naprej, ne da bi karkoli storila, da bi pomagala poškodovanki. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da je s takšnim ravnanjem tožena stranka kršila tudi zavarovalno pogodbo in je zato na podlagi 3. točke 1. odstavka 3. člena Pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti izgubila pravice iz zavarovanja.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da so pritožbene navedbe tožene stranke neutemeljene, hkrati pa tudi niso podane kršitve, na katere sodišče druge stopnje po 2. odstavku 365. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je na podlagi 368. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.