Appeal allowed; claim reduction treated as withdrawal, shifting cost allocation rules under ZPP/77.

Pritožbi se ugodi in se izrek o stroških postopka, vsebovan v sodbi sodišča prve stopnje (zadnji odstavek njenega izreka), tako spremeni, da je tožnik dolžan plačati toženi stranki 43.498,18 SIT njenih stroškov prvostopnega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od tega zneska za čas od 6.10.1999 dalje do plačila, v 15 dneh pod grožnjo izvršbe.

Tožnik je dolžan plačati toženi stranki 12.644,80 SIT njenih stroškov pritožbenega postopka, v 15 dneh pod grožnjo izvršbe.

[JEDRO]

Če je tožnik med pravdo "skrčil" svoj denarni zahtevek, se uspeh pravdnih strank kot kriterij za odločanje o povrnitvi pravdnih stroškov po 154. čl. ZPP/77 vrednoti v razmerju med zneskom, s katerim je uspel in skrčenim zneskom. Ker je skrčitev zahtevka v bistvu delni umik tožbe, se o povrnitvi od tega zneska odmerjenih stroškov odloča po pravilih iz 158. čl. ZPP/77.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim izrekom o stroških, vsebovanim v prvostopni sodbi, je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožnika v znesku 33.546,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila (zadnji odstavek njenega izreka).

V pritožbi zoper sodbo izpodbija tožena stranka le prvostopno odločitev o pravdnih stroških in to za celotni v plačilo ji naloženi znesek 33.546,00 SIT ter za znesek 43.498,18 SIT kot dela njenih pravdnih stroškov, do povrnitve katerega je po njenem mnenju ona upravičena (skupno torej za znesek 77.044,18 SIT), pri čemer se sklicuje na bistvene kršitve določb pravdnega postopka kot uveljavljani pritožbeni razlog. Sodišču prve stopnje očita, da je napačno ovrednotilo uspeh pravdnih strank v tem postopku, saj je tožnik ves čas postopka na prvi stopnji terjal plačilo odškodnine v višini 2,030.000,00 SIT s pripadki in je šele tik pred zaključkom glavne obravnave skrčil svoj zahtevek na znesek 1,230.000,00 SIT s pripadki. Glede na izid pravde je tožnik torej uspel le z 31 % svojega zahtevka (in ne z 51 %), temu ustrezno pa znaša uspeh tožene stranke 69 %. Izhajajoč iz prvostopne odmere stroškov je tako tožnik upravičen do povrnitve dela njegovih stroškov v znesku 68.915,55 (31 % od 222.305,00 SIT), tožena stranka pa do povrnitve dela njenih stroškov v znesku 112.412,73 SIT (69 % od 162.917,00 SIT), kar privede po medsebojnem pobotu do rezultata, da je tožnik dolžan povrniti toženi stranki 43.498,18 SIT njenih pravdnih stroškov (s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi). Do enakega rezultata bi privedla tudi odmera stroškov po uspehu glede na posamične faze prvostopnega postopka. Tožena stranka predlaga obsegu izpodbijanja ustrezno spremembo prvostopne odločitve o pravdnih stroških, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek v tem obsegu.

Pritožba je utemeljena.

Ker tožena stranka izpodbija prvostopno sodbo samo glede stroškov postopka, je pritožbeno sodišče odločilo o njeni pritožbi s sklepom (167. čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP/77, Ur.l.

SFRJ, št. 4/77 do Ur.l. RS, št. 55/92, v zvezi s prvim odst. 498. čl.

Zakona o pravdnem postopku, Ur.l. RS, št. 26/99).

Tožena stranka v pritožbi pravilno navaja, da je na prvi stopnji z 51 % ovrednoten uspeh tožnika v tej pravdi odraz razmerja med zneskom, s katerim je tožnik v odločitvi o glavni stvari uspel (to je v višini 630.000,00 SIT) in terjanim zneskom odškodnine po skrčitvi tožbenega zahtevka tik pred zaključkom glavne obravnave (v višini 1,230.000,00 SIT). Takšni oceni uspeha strank sami zase sicer ni mogoče očitati nepravilnosti. Vendar je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo (določbe ZPP o upravičenosti strank do povrnitve pravdnih stroškov so materialnopravne narave, čeprav vsebovane v procesnem zakonu), ker je pri svoji odločitvi upoštevalo edino le uspeh strank kot merilo, predvideno za odločanje o povrnitvi pravdnih stroškov v določbah 154. čl. ZPP/77. Ne gre namreč prezreti, da je tožnik resnično tik pred zaključkom glavne obravnave skrčil svoj zahtevek s prvotnih, v tožbi uveljavljanih 2,030.000,00 SIT, na 1,230.000,00 SIT. Taka "skrčitev" tožbenega zahtevka pa ne pomeni nič drugega kot umik tožbe za znesek 800.000,00 SIT s pripadki, kar narekuje odločanje o stroških od tega zneska po pravilu iz prvega odst. 158. čl. ZPP/77, po katerem mora tožnik, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki vse pravdne stroške. Tako bi bila tožena stranka upravičena do povrnitve vseh pravdnih stroškov v času od začetka te pravde do zaključka glavne obravnave (nagrada odvetniku za odgovor na tožbo, za zastopanje na štirih narokih za glavno obravnavo, taksa za odgovor na tožbo itd.), odmerjenih od zneska 800.000,00 SIT, medtem ko se od preostanka v znesku 1,230.000,00 SIT odmerjajo stroški po uspehu - na način, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Ker znesek stroškov, do povrnitve katerih je tožena stranka upravičena glede na zgoraj obrazloženo brez pobotavanja s sorazmernim delom stroškov nasprotne stranke, celo presega s pritožbo izpodbijani znesek v višini (skupno) 77.044,18 SIT, je bilo treba pritožbi v celoti ugoditi in na podlagi določbe 2. tč. 380. čl.

ZPP/77 spremeniti prvostopno odločitev o pravdnih stroških v skladu s pritožbenim predlogom.

Glede na popoln uspeh tožene stranke s pritožbo ji je bilo treba v skladu z določbo 154. čl. ZPP/77 priznati pravico tudi do povrnitve njenih stroškov pritožbenega postopka, ki so bili odmerjeni od zneska 77.044,18 SIT v skladu z Odvetniško tarifo in z Zakonom o sodnih taksah na način, kot je to po posamičnih postavkah razvidno iz pritožbi priobčenega stroškovnika.