Appeal dismissed; parents evicting adult child for improper conduct under Article 58 of Housing Act.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Ker Stanovanjski zakon nima določb, ki bi bile uporabljive v primeru, ko se družinski član neprimerno obnaša do ostalih članov družine in do lastnikov stanovanja - staršev, je treba pravico staršev do izselitve družinskega člana izvajati iz določbe 58. člena Stanovanjskega zakona.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku, s katerim je tožeča stranka terjala od toženca M. S., da se iz stanovanja št. 1 v pritličju stavbe ul. J., kraj K., v roku 60 dni po izdaji sodbe izseli, da ne bo izvršbe. Tožencu je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke.

Zoper to sodbo se pritožuje toženec. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in navaja, da je velikokrat, ko je dobil delo, ponujal denar očetu in materi, pa ga nikoli nista hotela vzeti in dejstvo je tudi, da nikoli nista hotela njegove pomoči, pa naj je bilo to v denarju ali kako drugače. Tudi sedaj, ko dobiva pomoč zavoda, je pripravljen dati denar za stroške bivanja in tako dokazati zmotnost sodbe. Edino kar je sodišče ugotovilo je to, da ne pije več, prav tako v stanovanju ne razgraja, saj je malo doma, ker ne ve, ali naj s starši poskuša vzpostaviti stik ali ne. Ne želi si razdora v družini in ne ve ter ne razume, kako da sodišče opira sodbo samo na obremenilne okoliščine zoper njega, presliši pa dejstva, da se je spremenil, da ne pije, da si skuša življenje zgraditi na ustaljen ritem in se je s starši vedno pripravljen pogovarjati. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno sojenje, kjer naj se zaslišita kot priči tudi njegov brat in sestra. Podrejeno pa predlaga, naj se mu podaljša rok, v katerem naj bi se iz stanovanja izselil.

Pritožba ni utemeljena.

Toženec v pritožbi očita sodišču, da je upoštevalo samo tiste okoliščine, ki so njemu v breme in pritožbeno sodišče ugotavlja, da je to res, kajti tudi iz zaslišanja toženca samega ni moglo napraviti kakega zaključka v toženčevo korist. Toženec je sam izpovedal, da je zapustil delo, ker se je vdajal alkoholu, da se je vdajal mamilom, da je zaradi odvzema motornega vozila pogojno obsojen, da ni nikjer zaposlen, da ne plačuje ničesar za stanovanje in ne za hrano in da je bil res agresiven, kot mu to očitata starša. Izpovedal je, da se še vedno kdaj zadere nad starši in da tudi dvakrat na teden kadi travo ter da jo je pred 10 dnevi nazadnje tudi v stanovanju, čeprav sta ga starša opozorila, naj tega ne dela. Tudi sam je izpovedal, da je staršem res tudi grozil. Katere okoliščine v njegovo korist naj bi sodišče upoštevalo pri taki lastni izpovedi, pritožbenemu sodišču ni razumljivo. Trditev, da je ponujal staršem denar, pa ga nista hotela vzeti, je povsem gola trditev, ki ni z ničemer podprta, pa tudi toženec sam, ko je bil zaslišan na glavni obravnavi, tega ni omenil, čeprav bi lahko. Sodišče prve stopnje je torej povsem pravilno ugotovilo, da je toženčevo obnašanje do družine neprimerno in glede na to, da svojo pravico do bivanja v tem stanovanju toženec izvaja iz volje staršev, da v tem stanovanju živi, je povsem pravilna odločitev, da mora stanovanje zapustiti, ker mu starša pač nista več pripravljena tega stanovanja nuditi. Seveda pa ima toženec vso možnost, da svoje življenJe uredi tako kot pravi v pritožbi in če bo to storil bodo morda starši spremenili svoje mnenje o njem in tudi do njegove izselitve.

Ker torej pritožbeni razlog, ki ga uveljavlja toženec, ni podan in ker tudi nista podana pritožbena razloga, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v skladu z določbo 368. člena ZPP.