Appeal allowed; separate procedural review for non-uniform defendants due to service defects.

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

[JEDRO]

Če toženca nista enotna sospornika, je mogoče pogoje za izdajo zamudne sodbe presojati ločeno za vsako stranko.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki zavezalo, da morata tožniku plačati 15.000 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije, ki je veljal za DEM na dan začetka zamude toženih strank, to je 5.1.1999, kar znaša 1.446.150,00 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje. Toženi stranki je še zavezalo, da morata tožniku povrniti 53.420,00 SIT stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.11.1999 dalje.

Zoper to sodbo se zaradi bistvenih kršitev določb postopka pritožujeta toženi stranki in navajata, da niso bili podani pogoji za izdajo zamudne sodbe. Vabili jima nista bili vročeni pravočasno.

Prejeli sta ju le dan pred glavno obravnavo, za nameček pa sta bili vročeni še ženi prvega toženca. Glede na to, da je bila toženima strankama tožba vročena še pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku, ki velja sedaj, bi bilo treba pogoje za izdajo sodbe zaradi izostanka presojati po prejšnjem zakonu.

Pritožba je utemeljena.

Prvemu tožencu je bila tožba vročena 11.6.1999, torej pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. Republike Slovenije, št. 26/99 - v nadaljevanju ZPP/99), drugi toženi stranki pa 15.7.1999, torej po njegovi uveljavitvi (ta zakon je začel veljati 14.7.1999). In ker toženi stranki nista enotna sospornika, je mogoče pogoje za izdajo zamudne sodbe presojati ločeno za vsako stranko. To pa pomeni, da je treba v skladu z 2. odstavkom 499. člena ZPP/99 za prvega toženca presojati te pogoje po določbah prejšnjega ZPP (Ur.l.

SFRJ štev. 4/77 - 27/90 - v nadaljevanju ZPP/77), za drugo toženo stranko pa po ZPP/99. Pritožba utemeljeno opozarja, da prvi toženec ni bil v redu povabljen. Vabilo mu je bilo namreč vročeno 15.11.1999, torej le dan pred glavno obravnavo, čeprav je ZPP/77 določal, da morajo imeti stranke najmanj 8 dni časa za pripravo (4. odstavek 293. člena in 1. odstavek 286. člena). Podana je torej bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke 2. odstavka 359. člena ZPP/99. ZPP/77 je namreč kot pogoj za izdajo sodbe zaradi izostanka predpisoval, da je bil toženec v redu povabljen (1. točka 1. odstavka 332. člena).

Druga tožena stranka sicer na tožbo ni odgovorila v 30 dneh od vročitve. Vendar pogoji za izdajo zamudne sodbe kljub temu niso bili izpolnjeni. Tako sodbo je namreč mogoče izdati le, če dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik (4. točka 1. odstavka 318. člena ZPP/99). Ta pogoj pa v konkretnem primeru ni izpolnjen. V posojilni pogodbi, katere fotokopijo je tožnik priložil tožbi, je namreč kot posojilojemalec omenjen le prvi toženec. V njej je namreč zapisano, da je sklenjena med tožnikom in prvim tožencem ter da si je prvi toženec sposodil 15.000 DEM. Res je nato spodaj poleg podpisa prvega toženca tudi pečat druge tožene stranke, vendar to ob takem tekstu pogodbe še ne pomeni, da je posojilojemalec (tudi) druga tožena stranka. Pritožbena trditev, da je tožnik posodil 15.000 DEM tudi drugi toženi stranki, je zato v nasprotju s tožbi priloženo listino.

To pa pomeni, da je tudi glede druge tožene stranke podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke 2. odstavka 339. člena ZPP/99. Čeprav pritožba tega izrecno ne uveljavlja (meni namreč, da druga tožena stranka ni bila v redu povabljena na glavno obravnavo, kar pa je spričo dejstva, da na tožbo ni odgovorila v roku iz 277. člena ZPP/99, irelevantno), pa mora pritožbeno sodišče na to paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP/99). Zato je pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP/99).