Inheritance court dismissed appeal, ruling only heirs, not creditors, can be sent to trial under ZD Art. 212.

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sklep o dedovanju sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

V zapuščinskem postopku lahko sodišče napoti na pravdo le dediče, če so izpolnjeni pogoji iz 212. čl. ZD, ne pa tudi upnikov do zapuščine.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo obseg zapuščine, v katero poleg delnic, tolarskih in deviznih denarnih sredstev spada tudi dvosobno stanovanje v K. ul. v kraju K. Ugotovilo je, da čiste vrednosti zapuščine ni, ker pogrebni stroški in stroški za spomenik presegajo napovedano vrednost gornjega premoženja.

Nadalje je odločilo, da zapustničino stanovanje deduje na podlagi njene oporoke z dne 31.10.1995, ostalo premoženje pa na podlagi zakona, potem, ko se je zapustničina hči B. M. dedovanju po zapustnici odpovedala, zap. sin M. P., M. P. st. pa je z njegovo terjatvijo, da 30 % vrednosti navedenega stanovanja ne spada v zapuščino, napotilo na pravdo. Prav tako tudi N. Ž. z njeno terjatvijo iz naslova 22 plačanih obrokov kupnine za isto stanovanje, skupaj s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Proti navedenemu sklepu sta se pravočasno pritožila upnik M. P. st.

in zap. dedinja B. M.

M. P. st. v precej nerazumljivi laični pritožbi navaja marsikaj, kar pa z obravnavano zapuščinsko zadevo in z njegovo terjatvijo, ki jo je v tem zapuščinskem postopku postavil do zapuščine, nima nikakršne zveze. Zahteva pa razveljavitev "tega dokumenta", s čemer verjetno misli sklep o dedovanju sodišča prve stopnje, ter takojšnjo izročitev ključev stanovanja.

Zap. hči B. M. pa v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep o dedovanju razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek v tem smislu, da ugotovi, da je tudi ona zakonita dedinja po pok. materi - zapustnici T. P., zaradi česar se priglaša k dedovanju po njej. V obrazložitvi svoje pritožbe pa navaja, da je odpoved dedovanju podala v zmoti. S sedaj pok. bratom M. P. sta se dne 28.4.1996 namreč dogovorila, da mu pritožnica odstopi svojo dediščino po materi T. P., da bi si opomogel, ker bi si s tem denarjem kupil še en vlačilec - tovornjak. Ko bi si opomogel, pa ji bo v roku treh let kupil novo dvosobno stanovanje z opremo v vrednosti 120.000 DEM, kar vse je pritožnica smiselno navedla že v svoji izjavi z dne 15.11.1996, naslovljeni na sodišče. Zapisana dedna izjava pri notarju z dne 16.6.1996, katere podlaga je prav navedeni dogovor med pritožnico in bratom M. P., je res nepogojno, kar je v skladu s 1. odst. 136. čl. Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), vendar ne predstavlja prave volje pritožnice, zaradi česar predlaga po 138. čl. ZD njeno razveljavitev.

Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi M. P. st.: Iz podatkov spisa je razvidno, da je pritožnik razvezani mož zapustnice T. P., ki je z Občino K. sklenila prodajno pogodbo z dne 19.12.1991, s katero je kupila sporno stanovanje in se zavezala kupnino odplačati v 120 zaporednih mesečnih obrokih. Zaenkrat je odplačano od kupnine 870.000,00 SIT, za plačilo pa je ostalo še 508.000,00 SIT. Pritožnik je tekom zapuščinskega postopka na prvi stopnji zahteval, da se 30 % vrednosti stanovanja izloči, ker naj bi bila njegova last, ker je do razveze živel skupaj z zapustnico v tem stanovanju. Ker pritožnik ni dedič, ni bilo podlage za prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev pritožnika na pravdo po 212. čl.

ZD. Odločitev sodišča prve stopnje, ko je s sklepom o dedovanju napotilo pritožnika na pravdo, da uveljavlja svojo terjatev, je zato povsem pravilna in zakonita, pritožba pa ni utemeljena.

O pritožbi dedinje B. M.: Pritožnica je dne 19.6.1996 pri notarju V. P. podala dedno izjavo, s katero se je v svojem imenu in v imenu svojih potomcev odpovedala dediščini, ki bi ji šla na podlagi zakona po materi T. P., zapustnici v tem zapuščinskem postopku. Po določbi 1. odst. 138. čl. ZD se izjava o odpovedi dediščini ne more preklicati. 2. odst. tega člena pa določa, da dedič, ki je dal izjavo, lahko zahteva razveljavitev izjave, če je bila dana v zmoti. Izjemoma o preklicu dedne odpovedi lahko odloči zapuščinsko sodišče, vendar le v primeru, če s tem ostali dediči soglašajo. Sicer pa je mogoče dedno izjavo o odpovedi dediščine izpodbijati le s tožbo v pravdnem postopku. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo prav, ko preklica takšne izjave s strani pritožnice ni upoštevalo.

Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo neutemeljeni pritožbi obeh pritožnikov zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč.

380. čl. ZPP v zvezi s 163. čl. ZD).