Appeal against bail extension dismissed; pending criminal proceedings count as recidivism risk factor.

Pritožba zagovornice obdolženega B.R. se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Tudi kazenski postopki, ki tečejo zoper obdolženca niti še niso pravnomočni končani, so lahko ena od okoliščin, ki kažejo na nevarnost da bo obdolženec ponovil kaznivo dejanje.

[OBRAZLOŽITEV]

Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je ob preizkusu pripornih razlogov po vložitvi obtožnice obdolženemu B.R. podaljšal pripor iz razloga po 3. tč. 1. odst. 201. čl. Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Obdolžencu je bila odvzeta prostost 29.2.2000 ob 15.55 uri.

Proti navedenemu sklepu se je pritožila zagovornica zaradi kršitve kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlagala, da višje sodišče pripor odpravi.

Višja državna tožilka je predlagala zavrnitev zagovorničine pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ne deli mnenje pritožnice, da ni podan nobeden od zakonskih pogojev za pripor. Res je, da obdolženec kaznivo dejanje zanika. Ali je bilo to zanikanje res prepričljivo, kot trdi pritožnica oziroma resnično, pa bo mogoče presoditi šele po izvedenem dokaznem postopku in oceni dokazov na glavni obravnavi. Zoper obdolženca je bila vložena neposredna obtožnica, ki temelji na zadostnih in konkretnih dokazih. Njihova vsebina je v izpodbijanem sklepu podrobno povzeta in izpodbija obdoženčevo zanikanje kaznivega dejanja. Zato je treba pritrditi sodišču prve stopnje, da je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje poskusa kaznivega dejanja vlomne tatvine, saj je ta predpostavka izkazana z zadostno stopnjo verjetnosti.

Pravilna je tudi ocena sodišča prve stopnje, da je še vedno podan tudi priporni razlog ponovitvene nevarnosti (3. tč. 1. odst. 201. čl.

ZKP). V izpodbijanem sklepu so navedene objektivne in subjektivne okoliščine, ki utemeljujejo ta priporni razlog, nanašajo pa se na okoliščine in način storitve kaznivega dejanja, obdolženčevo prejšnje življenje, njegove osebne lastnosti in še nekatere druge okoliščine, ki prepričajo, da je pripor še vedno neogibno potreben za varnost ljudi in da ga ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom. V zvezi s pritožbenimi navedbami je potrebno še opozoriti, da so tudi postopki, ki tečejo zoper storilca in ki še niso pravnomočno končani, lahko ena od okoliščin, pomembnih za presojo pripornega razloga. Pritožničino zatrjevanje, da obdolženec že vrsto let ne uživa mamil, ne prepriča; sodišče prve stopnje je v podatkih spisa imelo zadostne razloge za dvom v takšne navedbe obrambe. Obdolženčeve družinske in socialne razmere, na katere se sklicuje pritožnica, v tem primeru ne morejo odločilno vplivati na oceno, ali je podana ponovitvena nevarnost. Vse ostale pritožbene navedbe, ko pritožnica zagotavlja, da se obdolženec ne bo izmikal kazenskem postopku, če bo pripor odpravljen, so brezpredmetne, ker obdolžencu pripor ni bil podaljšan iz razloga po 1. tč. 1. odst. 201. čl. ZKP.

Zaradi navedenih razlogov je višje sodišče zagovorničino pritožbo na podlagi 3. odst. 402. čl. ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.