Supreme Court dismisses appeal; tenant remains passively legitimized despite vacating due to housing law obligations.

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Revizijsko sodišče nima pomislekov proti stališču sodišč, da je toženka v tej pravdni zadevi pasivno legitimirana, čeprav je stanovanje trajno prenehala uporabljati, saj ima na spornem stanovanju še vedno prijavljeno stalno prebivališče, ima ključ stanovanja in občasno tja prihaja, na vhodnih vratih stanovanja pa je še vedno njeno ime. Toženka, ki ustvarja videz, da v stanovanju še vedno živi, ni izpolnila svoje obveznosti po 33. členu prej veljavnega Zakona o stanovanjskih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 35/82 in 14/84), da mora po prenehanju stanovanjskega razmerja izročiti stanovanje skupnosti stanovalcev oziroma lastniku.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženki prenehalo stanovanjsko razmerje za stanovanje v L. v izmeri 39 m2. Naložilo ji je, da to stanovanje v 15 dneh izprazni in ga izroči tožeči stranki. Toženkino pritožbo proti tej sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Toženka je vložila proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne. V obrazložitvi revizije navaja, da toženka v tej zadevi ni pasivno legitimirana, saj se je iz stanovanja izselila pred vložitvijo tožbe. V stanovanju je ostala njena hči G., ki ji gre položaj uporabnice. Stanovanje v novozgrajeni hiši, katerega solastnica je toženka, meri 90 m2, vendar ni tako, da bi v njem lahko normalno živele tri družine. Ugotovitve sodišča o primernosti stanovanja za toženko in druge uporabnike niso pravilne. V zvezi s stališčem pritožbenega sodišča, da je izpraznitveni zahtevek utemeljen tudi po 157. členu Stanovanjskega zakona - SZ, toženka opozarja na stališče istega sodišča v razveljavitvenem sklepu z dne 19.11.1991, da se v primeru ukinitve hišniške dolžnosti pravica uporabe na hišniškem stanovanju preoblikuje v stanovanjsko pravico, čeprav stanovanje ni izgubilo hišniškega značaja. Toženka je uporabo spornega stanovanja opustila že pred leti in zato tožeča stranka nima pravnega interesa, da proti njej uveljavlja zahtevek za izpraznitev stanovanja. Proti toženkini hčeri, ki stanovanje dejansko zaseda kot edina uporabnica, tožeča stranka tožbe na izpraznitev hišniškega stanovanja ni vložila.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o prejeti reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Tudi uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Revizijsko sodišče nima pomislekov proti stališču sodišč, da je toženka v tej pravdni zadevi pasivno legitimirana, čeprav je stanovanje trajno prenehala uporabljati, saj ima na spornem stanovanju še vedno prijavljeno stalno prebivališče, ima ključ stanovanja in občasno tja prihaja, na vhodnih vratih stanovanja pa je še vedno njeno ime. Toženka, ki ustvarja videz, da v stanovanju še vedno živi, ni izpolnila svoje obveznosti po 33. členu prej veljavnega Zakona o stanovanjskih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 35/82 in 14/84), da mora po prenehanju stanovanjskega razmerja izročiti stanovanje skupnosti stanovalcev oziroma lastniku. Prezreti ni mogoče, da je bila tožba v tej pravdni zadevi vložena 25.5.1988. Toženka pa je še pri svojem zadnjem zaslišanju dne 8.3.1993 izpovedala, da stanovanja ni trajno zapustila, ampak se je le začasno umaknila. Ker so v novozgrajeni hiši nemogoče razmere, občasno to stanovanje tudi uporablja. Čeprav se te izpovedbe toženke ne ujemajo z njenimi prejšnjimi izpovedbami in navedbami v teku postopka, spričo vseh navedenih okoliščin ni mogoče slediti reviziji, da tožeča stranka napram toženki nima pravovarstvenega interesa.

S tem, da sta sodišči prve in druge stopnje presojali primernost stanovanja v novozgrajeni hiši glede na toženko in ostale uporabnike spornega stanovanja, sta toženki priznali toliko pravic, kot bi jih po tedaj veljavnem Zakonu o stanovanjskih razmerjih imel imetnik stanovanjske pravice, ne glede na to, da je šlo za hišniško stanovanje. Sodišči sta ugotovili, da preselitev iz spornega stanovanja v izmeri 39 m2 v stanovanje v novozgrajeni hiši v izmeri 90 m2 ne bi predstavljala poslabšanja ampak izboljšanje stanovanjskih pogojev uporabnikov. Pri tem je pravilno upoštevalo osebe, ki jih je štelo kot uporabnike stanovanja ob toženkini preselitvi. Zaradi drugega primernega stanovanja za nadaljnjo uporabo spornega stanovanja (toženke in drugih uporabnikov) ni bilo pogojev niti po 60. členu niti po 4. odstavku 19. člena ZSR. Ker je bila tožba vložena pred uveljavitvijo Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS, št. 18/91), je bilo treba po 158. členu tega zakona o njeni utemeljenosti odločati po prej veljavnem Zakonu o stanovanjskih razmerjih. Glede na pravilno stališče sodišč, da je tožbeni zahtevek po navedenem zakonu utemeljen, se revizijsko sodišče ni ukvarjalo z dodatno obrazložitvijo sodišča druge stopnje, da bi bilo treba hišniško stanovanje izprazniti tudi po 157. členu Stanovanjskega zakona, čemur tožena stranka v reviziji ugovarja.

Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).