Partial payment of debt does not constitute full acknowledgment; appeal dismissed under ZPP and ZOR.

Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

[JEDRO]

Plačilo dela dolga ne pomeni pripoznave celotnega dolga.

[OBRAZLOŽITEV]

Na podlagi določbe 1. odst. 498. člena ZPP (Uradni list RS, št. 26/99) je pritožbeno sodišče pri odločanju o pritožbi uporabilo določbe ZPP/77 (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90).

Sodišče prve stopnje je ugodilo delu tožbenega zahtevka, po katerem mora tožena stranka plačati tožeči stranki tolarsko protivrednost 109.353,62 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije z zamudnimi obrestmi (1. točka izreka), v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (2. točka izreka). Sklenilo je še, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (3. točka izreka).

Zoper sodbo sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki, vsaka v delu, v katerem ni uspela v postopku na prvi stopnji. Uveljavljali sta pritožbena razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Tožeča stranka je (smiselno) predlagala spremembo izpodbijanega dela sodbe, tako da bi pritožbeno sodišče v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev sodbe, medtem ko je tožena stranka predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Pritožbi sta bili vročeni nasprotnima strankama. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožeče stranke in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne in (v ustreznem delu) potrdi prvostopno sodbo.

Pritožbi nista utemeljeni.

Glede pritožbe tožeče stranke: Tožeča stranka je bila v pogodbenem razmerju z družbo A. d.o.o., ta pa je bila v pogodbenem razmerju s toženo stranko. Med pravdnima strankama ni bilo neposrednega pogodbenega razmerja. Prvostopno sodišče je zato (delno) ugoditev tožbenemu zahtevku oprlo na določbo 612. člena ZOR, po katerem se sodelavci (tožeča stranka) za svoje terjatve od prevzemnika posla (A. d.o.o.) lahko obrnejo neposredno na naročnika (toženo stranko) in zahtevajo od njega, da jim te terjatve izplača iz vsote, ki jo v tistem trenutku dolguje prevzemniku, če so pripoznane. Za uporabo te zakonske določbe je odločilno, da gre za pripoznane terjatve, pri čemer se pripoznanosti ne sme zamenjavati z njihovo utemeljenostjo, pa če je še tako očitna. Tako je ravnalo tudi prvostopno sodišče. Glede pripoznanih terjatev je tožbenemu zahtevku ugodilo, glede preostalih pa se ni spraševalo, ali so (sicer) utemeljene ali ne.

Tožeča stranka uveljavlja, da je prvostopno sodišče napačno presodilo, da je vtoževana terjatev iz naslova 10% realizirane neto plače delavcev v Nemčiji in stroškov režije nepriznana in sporna.

Terjatve naj bi bile pripoznane s tem, ko je tožena stranka izplačala tožnikovim delavcem 90% plače. Plačilo dela dolga ne pomeni pripoznave celotnega dolga. Poleg tega niti ni šlo za enoten dolg. V pogodbi o izvajanju investicijskih del med toženo stranko in A.

d.o.o. je v 2. členu določeno, da si pogodbeni stranki delita vse prihodke in stroške v razmerju ustvarjene realizacije na projektu.

Podobno določbo vsebuje tudi 9. člen pogodbe. Zahtevki A. d.o.o. do tožene stranke so bili torej odvisni od dohodkovne uspešnosti opravljenih poslov. V pravilniku o finančnem poslovanju G. za izvajanje investicijskih del v ZRN je bilo v spremenjenem 17. členu določeno, da se 10% OD delavcev v ZRN zadrži za pokrivanje stroškov nočitev, dnevnih prevozov na delo v ZRN, za prispevke v Sloveniji in za pokrivanje drugih materialnih stroškov. Po povedanem izplačilo 90% plač delavcem tožeče stranke ni moglo pomeniti pripoznave še preostalih 10% plač in stroškov upravne režije. Drugih konkretnih dejstev, ki bi kazala na pripoznavo zavrnjenega dela vtoževane terjatve, pa tožeča stranka ni navajala. Vse navedbe so šle zgolj v smeri utemeljenosti njenega zahtevka. Enako velja za pritožbene trditve, da prvostopno sodišče ni ocenjevalo in presojalo deleža krivde tožeče stranke za izgubo na gradbišču, da ni bilo ugotovljeno, kolikšno izgubo naj bi na posameznem gradbišču povzročila tožeča stranka in s kakšnimi dejanji, ter da na delo njenih delavcev ni bilo nikoli nobenih pripomb in ugovorov.

Glede pritožbe tožene stranke: Tožena stranka ima sicer prav, ko zatrjuje, da s tožečo stranko ni bila nikoli v neposrednem pogodbenem razmerju, vendar pa to v tej zadevi ni pomembno, ker je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno na podlagi določbe 612. člena ZOR. Na odločitev o tožbenem zahtevku tudi ne more vplivati, ali je delavcem tožeče stranke izplačevala plače v svojem imenu ali v imenu in za račun pogodbenega izvajalca. S tem, ko jih je izplačala, jih je v vsakem primeru pripoznala, s tem pa tudi terjatev iz naslova (plačanih) prispevkov, ki so s plačami neločljivo povezani. Tožena stranka še uveljavlja, da prvostopno sodišče ni upoštevalo predpisov, ki urejajo prijavljanje investicijskih del v tujini in da je dalo prednost posrednim dokazom pred neposrednimi, vendar pri tem ne pojasni, kakšen vpliv naj bi to imelo na odločitev o tožbenem zahtevku.

Ker se je izkazalo, da izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako ne tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 365. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (368. člena ZPP).