Appeal dismissed; debt statute of limitations must be raised by defendant in first instance, not on appeal.
Legislator summary
AI generatedThe appellate court dismissed the appeal against a first-instance judgment confirming a debt collection order. The defendant argued the claim was time-barred and that invoices were received late, but the court found these arguments irrelevant to the established facts of delivery. The court ruled that since statutes of limitations are substantive law, the defendant must raise them explicitly in the first instance rather than introducing them as new facts on appeal.
Legislator headnote
AI generatedZOR 360. člen 3. odstavek; ZPP 496.a člen 1. odstavek: Statutes of limitations are substantive law requiring explicit invocation by the debtor in the first instance; they cannot be raised as new facts on appeal.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
[JEDRO]
Določbe o zastaranju terjatev so v ZOR sicer materialnopravne narave, vendar nanje sodišče po izrecni določbi 3. odstavka 360. člena ZOR ne pazi po uradni dolžnosti. Na to dejstvo se mora glede na zgoraj povedano, dolžnik izrecno sklicevati že v prvostopenjskem postopku.
[OBRAZLOŽITEV]
Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča na Vrhniki, opr. št. ... z dne ... v 1. in 3. točki izreka in toženi stranki naložilo povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 12.000 SIT v 8. dneh.
V pritožbi zoper sodbo je tožena stranka smiselno uveljavljala pritožbena razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter smiselno predlagala, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Navedla je, da je kopije računov in dobavnic prejela šele 24.3.1999, torej šele po sedmih letih. Iz kopij dobavnic je razvidno, da razen dobavnice št. 36126 z dne 22.7.1992 drugih ni podpisala. Pri presoji izpodbijane sodbe pa naj sodišče upošteva tudi rok zastaranja.
Pritožbenih stroškov ni priglasila.
Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno "zavrže". Pritožbenih stroškov ni priglasila.
Pritožba ni utemeljena.
Toženkine pritožbene navedbe, da je vtoževane račune in dobavnice prejela šele 24.3.1999, so za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka povsem irelevantne. Tožena stranka potem, ko je prejela račune in dobavnice, ki izkazujejo obstoj kupoprodajnega razmerja med pravdnima strankama, le-teh ni izpodbijala z ugovori, da zaračunanega blaga ni prejela ali da iz računov izhajajoči prodajni pogoji (cena, zapadlost njene obveznosti) med strankama niso bili dogovorjeni. Čim pa je tako, je za vprašanje, ali je sporne vtoževane račune dolžna plačati, relevantno le po prvostopnem sodišču ugotovljeno dejstvo, da je blago po vtoževanih računih prejela, kar izkazujejo v dokaznem postopku predložene dobavnice.
Tožena stranka šele v pritožbi zatrjuje, da je podpisana le na eni dobavnici, iz česar je sklepati, da izpodbija trditve in dokaze tožeče stranke o prevzemu blaga po ostalih dobavnicah. S tem pritožnica smiselno izpodbija po izvedenem dokaznem postopku ugotovljenemu dejanskemu stanju prvostopnega sodišča. Ker pa gre v obravnavani zadevi za postopek v sporu majhne vrednosti, sodbe na podlagi 1. odstavka 467. člena ZPP ni mogoče izpodbijati iz razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče je zato lahko presojalo le, ali je prvostopno sodišče na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in ali je zagrešilo v pritožbenem postopku uradno upoštevne bistvene postopkovne kršitve iz 2. odstavka 354. člena ZPP. Tudi sicer pa se v postopku v gospodarskih sporih po 1. odstavku 496.a člena ZPP v pritožbi lahko navedejo nova dejstva in predlagajo novi dokazi le, če pritožnik izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do konca glavne obravnave. Takih ekskulpacijskih razlogov pa tožena stranka v pritožbi ni navedla.
Povedano velja tudi za pritožbeno trditev, da je tožbeni zahtevek zastaran. Tudi to je pritožbena novota, ki je pritožbeno sodišče skladno s 1. odstavkom 496.a člena ZPP ne sme presojati. Določbe o zastaranju terjatev so v ZOR sicer materialnopravne narave, vendar nanje sodišče po izrecni določbi 3. odstavka 360. člena ZOR ne pazi po uradni dolžnosti. Na to dejstvo se mora glede na zgoraj povedano, dolžnik izrecno sklicevati že v prvostopnem postopku.
Ker so izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi neupoštevni, je pritožbeno sodišče opravilo le še uraden preizkus izpodbijane sodbe in pri tem ugotovilo, da je prvostopno sodišče materialno pravo pravilno uporabilo, ni pa zagrešilo bistvenih postopkovnih kršitev iz 2. odstavka 354. člena ZPP. Pritožbo je bilo zato potrebno kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (368. člen ZPP).
Določbe ZPP/77 je pritožbeno sodišče uporabilo na podlagi 1. odstavka 498. člena ZPP (Ur. list RS št. 26/99).