Appeal allowed; first instance court erred by requiring defendant to prove specific denial of vague claims.

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi v 1. in 3. tč.

izreka in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v tem obsegu v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Zmotno je izhodišče sodišča prve stopnje, da bi tožena stranka morala konkretno oporekati nekonkretnim trditvam in svoje trditve nato dokazovati.

[OBRAZLOŽITEV]

Prvo sodišče je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke na ugotovitev v stečajnem postopku nad toženo stranko prerekane terjatve v znesku 518.043,00 SIT.

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Tožena stranka namreč ne priznava, da je dolžna znesek,ki ga vtožuje tožeča stranka. O tem ji je že pred začetkom pravde, dne 19.4.1994, poslala dopis, iz katerega je razvidno, da znesek, ki ga dolguje po računu št. 2-40362 zaradi napake pri njegovi sestavi znižuje. Tožena stranka je tožeči poslala ta dopis, vendar tožeča stranka nanj ni odgovorila. V pritožbi navaja tudi, da bi moralo sodišče, če je dvomilo v resničnost njenih trditev, izvesti ponujeni dokaz, t.j. zaslišati pričo A.J.. Ker sodišče tega dokaza ni izvedlo, po mnenju tožene stranke razlogi sodbe v zadostni meri ne utemeljujejo izpodbijane odločitve.

Nasprotna stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Trditve tožene stranke o napakah pri računu št. 2-40362 (priloga A 3), ki je predmet spora v tej zadevi, so pavšalne: tožena stranka namreč ne pojasni, v čem naj bi bila napaka. Toda, omenjeni račun, s katerim tožeča stranka dokazuje obstoj terjatve v vtoževanem znesku, ni specificiran. Tako iz njega ni razvidno, kako je tožeča stranka izračunala znesek, ki naj bi ga tožena stranka še dolgovala za opravljena dela. V takšni situaciji pa ni na toženi stranki dokazno breme, da dokazuje svoje trditve o nepravilnosti izračuna. Tožeča stranka je tista, ki mora svoje trditve oblikovati tako, da je iz njih jasno razvidno, kaj in zakaj tožena stranka dolguje, in za te trditve predložiti ustrezne dokaze (212. čl. ZPP). Šele nato lahko tožena stranka postavi nasprotne trditve in predloži dokaze zanje.

Zmotno je zato izhodišče sodišča prve stopnje, da bi tožena stranka morala konkretno oporekati nekonkretnim trditvam in svoje trditve nato dokazovati. Zmotno pa je tudi stališče sodišča prve stopnje, da bi obračun lahko pojasnil le strokovnjak za "obračunske operacije".

Sporni obračun (priloga A 3) je napravljen s pomočjo osnovnih matematičnih operacij, ki posebnega znanja ne zahtevajo. So pa lahko sporni podatki, ki jih je tožeča stranka uporabila pri izračunu. Teh pa sporni račun, kot je bilo pojasnjeno že zgoraj, ne vsebuje.

Pritožnica tako utemeljeno opozarja na zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

Iz podatkov spisa ni razvidno, glede katerih terjatev je bila tožeča stranka napotena na pravdo zaradi prerekanja v stečajnem postopku.

Prav tako ni jasno, na kaj se nanaša delna "pripoznava" tožbenega zahtevka za 63.900,00 SIT (pripr. vloga tožene stranke z dne 11.10.1999, l.št. 25), ki je sodišče prva stopnje ni upoštevalo, pritožnica pa je glede na to, da vlaga pritožbo proti celotni 1. tč.

izreka izpodbijane sodbe, tudi več ne sprejema.

Glede na navedeno je podan razveljavitveni razlog iz 355. čl. ZPP.

Pritožbeno sodišče je zato odločilo, kot je razvidno iz izreka sklepa. Napotki za nadaljnji postopek pa so razvidni že iz dosedanje obrazložitve.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odst. 165. čl. ZPP.