Appeal court voids enforcement order where creditor wrongly identified as party to contract due to flawed document analysis.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe appeal court granted the appeal against a first-instance enforcement order, voiding the portion ruling against the appellant. The lower court incorrectly concluded that the appellant was the contractual counterparty to the defendant based solely on invoices issued by the appellant, ignoring evidence that the defendant had actually contracted with a third party, R. d.o.o. The court held that a unilateral invoice does not prove a legal relationship and that the defendant fulfilled obligations to the third party, making the enforcement claim against the appellant unfounded.
Legislator headnote
AI generated1. odst. 31. čl. ZOR; 296. čl. ZOR: A unilateral invoice or delivery note does not automatically establish a contractual relationship between the parties; enforcement against a third party who has fulfilled obligations to the actual counterparty is invalid if the lower court relied on flawed documentary evidence.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
1. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba - v prvem odstavku spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kamniku, opr. št. I Ig 477/95 z dne 4.9.1995 v 1. točki razveljavi tudi za 34.981,90 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 24.11.1993 do plačila, v 3. točki pa tudi za 8.382,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23.6.1998 dalje (torej v celoti v 1. in 3. točki) in se tožbeni zahtevek v izpodbijanem delu kot neutemeljen zavrne, - v tretjem pa tako, da se zahtevek tožeče stranke za povrnitev nadaljnjih pravdnih stroškov kot neutemeljen zavrne.
2. Tožeča stranka je dolžna v 8 dneh povrniti toženi stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 25.125,00 SIT.
[JEDRO]
Ni nujno, da bi ravno dolžnik izpolnil dogovorjeno obveznost.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kamniku, opr. št. I Ig 477/95 z dne 4.9.1995 v 1. točki vzdržalo v veljavi za 34.981,90 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 24.11.1993 do plačila, v 3. točki pa za 8.382,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23.6.1998 dalje (prvi odstavek odločbe). V preostalem delu je zaradi umika tožbe ta sklep razveljavilo (drugi odstavek) in odločilo, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki tudi njene nadaljnje pravdne stroške (tretji odstavek).
Proti sodbi je tožena stranka pravočasno vložila pritožbo. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odst. 353. čl. ZPP in predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.
Proti umaknjenemu delu tožbe ni bilo pritožbe, zato je prvostopna odločba v tem delu postala pravnomočna.
Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.
Pritožba je utemeljena.
Prvostopno sodišče je odločilno dejstvo, da je bila tožeča stranka tista, pri kateri je tožena stranka naročila za 78.885,00 SIT blaga, na podlagi presoje "dokumentacije v spisu", napačno ugotovilo.
Pritožba pravilno opozarja, da je bila tožeča stranka v poslovnem odnosu z družbo R. d.o.o, ne pa s tožečo stranko. Na to je tožena stranka opozarjala že v ugovoru zoper izdan sklep o izvršbi.
Naročilnica (B1) dokazuje, da je tožena stranka pri družbi R. d.o.o.
(ne pa pri tožeči stranki) naročila (poleg ostalega) tudi del blaga, katerega vrednost je predmet tožbenega zahtevka. Po določilu 1. odst.
31. čl. ZOR je pogodba sklenjena, ko ponudnik (družba R. d.o.o.) prejme od druge (tožene) stranke izjavo, da ponudbo sprejema. Zmoten zaključek prvostopnega sodišča, da je bila tožena stranka v poslovnem odnosu s tožečo stranko, sloni na dobavnici in računu, ki ju je oba izdala tožeča stranka. Pritožba pravilno opozarja, da je račun enostranska listina, ki sam po sebi ne dokazuje obstoja pravnega razmerja med pravdnima strankama. Kar se tiče dobave, pa pritožbeno sodišče opozarja na določilo 296. čl. ZOR, ki določa, da ni nujno, da bi ravno dolžnik izpolnil dogovorjeno obveznost. Zato je sklepanje prvostopnega sodišča, da bi morala tožena stranka vrednost vsega blaga, ki ga je dobavila tožeča stranka, plačati njej, materialno pravno zmotno. Že v ugovoru zoper izdan sklep o izvršbi je tožena stranka pojasnila, da ji je njen sopogodbenik, to je družba R.
d.o.o., naročil naj blago plača delno njemu, delno pa tožeči stranki.
Taka izpolnitev pa je povsem skladna z določilom 1. odst. 305. čl.
ZOR, ki določa, da mora dolžnik svojo obveznost izpolniti bodisi upniku, bodisi (med drugim) osebi, ki jo on določi.
Ker je torej prvostopno sodišče odločilo na podlagi zmotne presoje listin, ki v resnici dokazujejo, da pravdni stranki nista bili v pogodbenem odnosu, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in na podlagi 2. tč. 373. čl. ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je po razveljavitvi še spornega dela sklepa o izvršbi tožbeni zahtevek tožeče stranke kot neutemeljen zavrnilo.
Povrnitve pravdnih stroškov tožena stranka ni zahtevala, odločitev o stroških pritožbenega postopka pa temelji na določilu 2. odst. 166. čl., v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP. Od priznanih stroškov 12.000,00 SIT odpade na takso za pritožbo, ostalo (150 odv. točk a'87,40 SIT) pa na nagrado za sestavo pritožbe.