Appeal dismissed; debtor must pay assignee until notified of assignment transfer under ZOR.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Court of Appeal dismissed the appeal against the first-instance judgment, confirming the enforcement of a debt transfer. The defendant argued she was unaware of the assignment until January 1992, claiming the court erred in stating she knew by November 1990. The court upheld the lower court's factual findings and applied Article 2438 of the Obligations Act, ruling that the debtor remains liable to the assignee until actual knowledge of the transfer, with the assignor liable for damages if they failed to notify the debtor.
Legislator headnote
AI generatedArticle 2438 of the Obligations Act; Article 365 of the Civil Procedure Act: A debtor must validly perform their obligation to the assignee only until they learn of the assignment; if performed after that point, the obligation is not extinguished and must still be fulfilled to the transferee, while the assignor is liable for damages if they failed to notify the debtor.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
[JEDRO]
V primeru odstopa terjatve dolžnik veljavno izpolni svojo obveznost odstopniku samo dotlej, ko izve za odstop terjatve; če mu jo izpolni po tem trenutku, se svoje obveznosti ne reši in jo mora vseeno izpolniti še prevzemniku. Če ga odstopnik ni obvestil o odstopu terjatve, mu je odškodninsko odgovoren, opustitev obvestila pa na obstoj obveznosti proti prevzemniku v primeru, ko je dolžnik kako drugače zvedel za odstop terjatve, ne vpliva.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Temeljnega sodišča v L., enote v L. z dne 22.4.1991 tudi v točki 1 in 3 izreka.
Proti sodbi se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 353. čl. ZPP in predlaga njeno spremembo ali razveljavitev.
Ugovarja pasivno legitimacijo. Šele 20.1.1992 je zvedela in bila obveščena, da je bil njen prvotni dolg do L. prenešen na K. Sodišče je nepravilno ugotovilo, da je bila tožena stranka obveščena o cesiji najkasneje dne 14.11.1990. Predlaga, da se zasliši tudi cedenta L.oziroma se pribavi od njega izjava o obvestilu o odstopu terjatve.
Pritožba ni utemeljena.
Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo v skladu z določilom 365. čl. ZPP. Pri tem ni ugotovilo nobene od kršitev, ki jih navaja tožnik. V postopku na prvi stopnji ni prišlo do nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje o tem, da je bila tožena stranka obveščena o cesiji terjatve, ki jo je imel njen prvotni upnik L., ki jo je nato odstopila tožeči stranki. O teh dejstvih in o oceni dokazov, na podlagi katerih jih je sodišče prve stopnje ugotovilo, ima izpodbijana sodba v zadnjem odstavku obrazložitve zelo jasne in prepričljive razloge. Na podlagi teh dejstev je prvostopno sodišče tudi pravilno uporabilo materialno pravo in sicer določbo 2. odst. 438. čl. ZOR. Po tej določbi dolžnik veljavno izpolni svojo obveznost odstopniku samo dotlej, ko izve za odstop terjatve; če mu jo izpolni po tem trenutku, se svoje obveznosti ne reši in jo mora vseeno izpolniti še prevzemniku. Ni torej potrebno, da bi mu moral prevzemnik terjatve, ko zahteva njeno izpolnitev, predložiti tudi cesijsko pogodbo. Stvar dolžnika je, kako bo preveril, da je do odstopa terjatve res prišlo. Sicer pa je dolžnost odstopnika terjatve, da o odstopu obvesti dolžnika (glej 1. odst. 438. čl. ZOR). Opustitev tega obvestila ima za posledico njegovo odškodninsko odgovornost dolžniku, če ta zaradi tega napačno izpolni obveznost. Ne vpliva pa na dolžnikov položaj, da potem, ko izve za odstop terjatve, veljavno izpolni obveznost le prevzemniku.
Iz navedenih razlogov je bilo treba v skladu s 368. čl. ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.