Appeal dismissed because the plaintiff failed to state the value of the disputed subject matter in the complaint, violating ZPP requirements.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court dismissed the appeal against a second-instance judgment regarding the existence of a real servitude. The plaintiff failed to state the value of the disputed subject matter in the initial complaint, which is a mandatory requirement under Article 382 of the Code of Civil Procedure to secure the right to appeal. Consequently, the appellate court determined that the right to appeal was not guaranteed, leading to the rejection of the appeal under Article 392 of the Code of Civil Procedure.
Legislator headnote
AI generated2. odstavek 186. člen ZPP; 382. člen ZPP; 392. člen ZPP: In property disputes concerning real servitudes, the right to appeal depends on the value of the disputed subject matter stated in the complaint; failure to state this value precludes the right to appeal.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Revizija se zavrže.
[JEDRO]
Spor o obstoju ali neobstoju služnostne pravice je premoženjskopravni spor, v katerem je pravica do revizije kot izrednega pravnega sredstva proti pravnomočnim odločbam sodišča druge stopnje odvisna od vrednosti spornega predmeta, ki jo tožnik navede v tožbi (2. odstavek 186. člena ZPP). Navedba vrednosti spornega predmeta v tožbi je potrebna zaradi uporabe določbe 382. člena ZPP in predstavlja v okviru strankine zagotovitve pravice do revizije obvezno sestavino tožbe.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, s katerim je zahtevala ugotovitev obstoja stvarne služnosti, sodišče druge stopnje pa je pritožbo tožene stranke B.Č. proti delu sodbe sodišča prve stopnje, v katerem je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno, zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka B.Č. (v nadaljevanju tožena stranka) pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Sodišči prve in druge stopnje sta nekritično sledili trditvam tožeče stranke. Ob pravilni uporabi določb ZTLR bi morali ugotovljeno služnostno pravico bolj natančno opredeliti. Upoštevati bi tudi morali, da je v ZTLR uzakonjeno načelo, da se mora služnostna pravica izvrševati tako, da se služna stvar čim manj obremenjuje. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).
V revizijskem odgovoru je tožeča stranka mnenja, da je odločitev sodišča materialnopravno pravilna. Zato naj se revizija zavrne kot neutemeljena.
Revizija ni dovoljena.
Spor o obstoju ali neobstoju služnostne pravice je premoženjskopravni spor, v katerem je pravica do revizije kot izrednega pravnega sredstva proti pravnomočnim odločbam sodišča druge stopnje odvisna od vrednosti spornega predmeta, ki jo tožnik navede v tožbi (2. odstavek 186. člena ZPP). Navedba vrednosti spornega predmeta v tožbi je potrebna zaradi uporabe določbe 382. člena ZPP in predstavlja v okviru strankine zagotovitve pravice do revizije obvezno sestavino tožbe.
Tožeča stranka v tožbi vrednosti spornega predmeta ni navedla. Zato pravdnima strankama pravica do revizije proti sodbi, ki je postala pravnomočna, ni bila zagotovljena. Revizija tedaj ni dovoljena, zaradi česar jo je revizijsko sodišče zavrglo (392. člen ZPP).
Tožeča stranka, ki je na revizijo odgovorila, povrnitve stroškov revizijskega postopka ni zahtevala. Zato je izrek o teh stroških odpadel.