Appeal dismissed; subrogation creates material co-litigation requiring economic dispute rules in civil court.

Pritožba se z a v r n e kot neutemeljena in se p o t r d i sklep sodišča prve stopnje.

Tožeči stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Po oceni pritožbenega sodišča uveljavljata obe tožeči stranki nasproti toženkama odškodninsko terjatev s to razliko, da je odškodninska terjatev drugega tožnika neposredna, terjatev prve tožnice pa posredna, saj je pridobljena na podlagi zakonske subrogacije (1. odst. 939. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR).

Na podlagi zakonske subrogacije preidejo z izplačilom odškodnine iz zavarovanja do višine izplačane odškodnine po samem zakonu na zavarovalnico vse zavarovančeve pravice nasproti tistemu, ki je kakorkoli odgovoren za škodo (oz. nasproti zavarovalnici, pri kateri ima ta zavarovano odgovornost). Odškodninska terjatev drugega tožnika do obeh toženk je torej v obsegu izplačane odškodnine prešla na prvo tožečo stranko.

Pravna narava terjatve se tako zaradi subrogacijskega učinka ni spremenila, spremenil se je le upnik (prva tožeča stranka je vstopila v pravice drugotožnika).

Materialno sosporništvo med tožečima strankama je tako podano, zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje da je potrebno obravnavani spor presojati po pravilih o postopku v gospodarskih sporih (491. čl. ZPP) pred krajevno pristojnim okrožnim sodiščem.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom se je sodišče prve stopnje izreklo za stvarno nepristojno za sojenje v tej pravdni zadevi in odločilo, da bo spis po pravnomočnosti tega sklepa odstopljen Okrožnemu sodišču v A kot stvarno pristojnemu sodišču.

Proti takšnemu sklepu sta se pritožili tožeči stranki in s pritožbo smiselno uveljavljali pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlagali sta, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

V pritožbi sta navedli, da je drugi tožnik fizična oseba, ki uveljavlja v tej pravdi svojo odškodninsko terjatev. Prva tožeča stranka pa uveljavlja zoper toženi stranki svojo regresno terjatev.

Za takšni terjatvi ni stvarno pristojno okrožno sodišče - gospodarski oddelek. Tudi glede na vrednost vseh terjatev ni pristojno okrožno sodišče. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje kršilo določila členov 489., 489a in 490. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tožnik B ni tuja fizična oseba, ampak je Slovenec, zdomec, ki dela na Švedskem. Tožnik B tudi nikoli ni bil in tudi ni imetnik kakršnekoli obratovalnice in ne gre v predmetni zadevi za nobeno gospodarsko razmerje. Stvarno pristojno za obravnavanje zahtevkov obeh tožečih strank je Okrajno sodišče v A.

Pritožba ni utemeljena.

Ni sprejemljivo pritožbeno opozarjanje, kako se je lahko sodišče prve stopnje po 11 letih izreklo za stvarno nepristojno. V skladu s 17. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) mora namreč vsako sodišče ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti na svojo stvarno pristojnost (absolutna procesna predpostavka).

Prav tako niso utemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje kršilo 489., 489.a in 490. člen ZPP.

Po 490. členu ZPP namreč veljajo pravila o postopku v gospodarskih sporih tudi v sporih med osebami iz 1. točke 489. člena ZPP (kamor sodita tudi obe toženi stranki) in tujimi pravnimi osebami, ki izvirajo iz njihovih medsebojnih gospodarskih razmerij. Spori, s katerimi pa tuje zavarovalnice na podlagi zakonske subrogacije uveljavljajo plačilo poravnanih zneskov zoper domače zavarovalnice, se štejejo po 490. členu ZPP za gospodarske spore, za katere se uporabljajo pravila o postopku v gospodarskih sporih in o katerih v skladu s 101. členom Zakona o sodiščih odloča okrožno sodišče.

Po mnenju pritožbenega sodišča pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo 491. člen ZPP.

Po 491. členu ZPP veljajo pravila o postopku v gospodarskih sporih tudi, kadar so v sporu poleg oseb iz 1. točke 489. člena in iz 490. člena ZPP kot sosporniki iz 1. točke I. odstavka 196. člena ZPP udeležene še druge fizične ali pravne osebe. Pri sospornikih iz 1. točke 1. odstavka 196. člena ZPP gre za materialne sospornike.

Materialni sosporniki pa so osebe, ki tožijo oz. so tožene z isto tožbo in so glede na sporni predmet v pravni skupnosti oz. se opirajo njihove pravice oz. obveznosti na isto dejansko in pravno podlago.

Ni dvoma, da se v konkretni zadevi opirajo pravice obeh tožečih strank na isto dejansko podlago. Da lahko govorimo o materialnih sospornikih pa mora biti kumulativno podana še ista pravna podlaga.

Po oceni pritožbenega sodišča uveljavljata obe tožeči stranki nasproti toženkama odškodninsko terjatev s to razliko, da je odškodninska terjatev drugega tožnika neposredna, terjatev prve tožnice pa posredna, saj je pridobljena na podlagi zakonske subrogacije (1. odst. 939. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR).

Na podlagi zakonske subrogacije preidejo z izplačilom odškodnine iz zavarovanja do višine izplačane odškodnine po samem zakonu na zavarovalnico vse zavarovančeve pravice nasproti tistemu, ki je kakorkoli odgovoren za škodo (oz. nasproti zavarovalnici, pri kateri ima ta zavarovano odgovornost). Odškodninska terjatev drugega tožnika do obeh toženk je torej v obsegu izplačane odškodnine prešla na prvo tožečo stranko.

Pravna narava terjatve se tako zaradi subrogacijskega učinka ni spremenila, spremenil se je le upnik (prva tožeča stranka je vstopila v pravice drugotožnika).

Materialno sosporništvo med tožečima strankama je tako podano, zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje da je potrebno obravnavani spor presojati po pravilih o postopku v gospodarskih sporih (491. čl.

ZPP) pred krajevno pristojnim okrožnim sodiščem.

Glede na to, da v pritožbi zatrjevane kršitve niso podane, prav tako pa tudi ni bilo zaslediti kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo zavrniti in v skladu z 2. točko 380. člena ZPP potrditi sklep sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 166. člena v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP.