Life insurance premiums for managers deemed non-deductible expenses under Accounting Act, requiring employer to reimburse employee.

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

[JEDRO]

Zakon o računovodstvu (Ur. l. SFRJ št. 12/89-61/90, Ur. l. RS, št. 42/90-66/93 - v nadaljevanju ZR), ki je veljal v spornem obdobju, je v 71. čl. opredeljeval vrste odhodkov pravnih oseb, medtem ko je v 72. čl. med drugim določil, kateri odhodki se lahko vključijo v račun prihodkov in odhodkov pravnih oseb. Na podlagi 5. odst. 72. čl. ZR so se odhodki, ki so zmanjšali sredstva organizacije in niso spadali med odhodke, ki so bili neposreden pogoj ali posledica opravljanja dejavnosti, neposreden pogoj za ustvarjanje prihodkov organizacije, preprečevanje ali odpravo škodljivih posledic dejavnosti organizacije, lahko nadomeščali samo neposredno od delavcev ali iz obveznosti do virov izvenposlovnih sredstev. Zavarovalne premije, izplačane zavarovalnici za življenjsko zavarovanje managerjev z namenom izplačevanja določene zavarovalne vsote za smrt oz. doživetje, ne spadajo med citirane odhodke, zato bi moralo plačilo premij bremeniti neposredno delavce, v korist katerih so bile plačane, ne pa delodajalca.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da ji je dolžan toženec plačati 319.055,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 30.9.1992 dalje do plačila in naložilo tožnici, da tožencu povrne njegove pravdne stroške v višini 79.899,00 SIT v 8 dneh.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oz. da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, tožencu pa naloži povračilo pravdnih stroškov.

V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na zmotno ugotovljeno dejansko stanje. V izpodbijani sodbi se je namreč sklicevalo na pogodbo, ki v 7. čl. določa med drugim le, da bo tožnica tožencu zagotavljala ustrezno zavarovanje. Ta pogodba pa ničesar ne določa o tem, kakšno bo to zavarovanje, za kakšen čas bo sklenjeno, za kakšno premijo, kdo bo upravičenec in podobno. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da sporno managersko zavarovanje temelji na omenjeni pogodbi, čeprav v zvezi s tem ni izvedlo nobenih dokazov. Iz 2. čl. pogodbe o zaposlitvi, ki jo je v spis vložil toženec, izhaja, da toženec z delom pri tožnici nastopi 1.1.1991. Ker je iz odločbe APP, katero je v spis vložila tožnica, razvidno, da je bilo zavarovanje sklenjeno 25.9.1991, sporno managersko zavarovanje očitno ne temelji na pogodbi, ki jo je predložil toženec. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na splošno pravilo o neupravičeni obogatitvi, pri čemer je v celoti prezrlo, da bi bil v primeru, če bi sporno zavarovanje temeljilo na sporni pogodbi ali drugem dogovoru med strankama, tak dogovor ničen, saj je v nasprotju s prisilnimi predpisi in moralo družbe. Tako je tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. Ru 9/95 z dne 16.1.1996 ugotovilo, da pomeni življenjsko zavarovanje, pri katerem je upravičenec za doživetje manager, premije pa plačuje podjetje, pretirano boniteto določenih delavcev in njihovo nezakonito privilegiranje. Na podlagi 5. odst. 72. čl. Zakona o računovodstvu, ki je nedvomno prisilni predpis, bi moralo plačilo premij za tovrstno življenjsko zavarovanje bremeniti neposredno delavca. Do navedenega pa se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni opredelilo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002 - v nadaljevanju ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče bistvenih kršitev določbo postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, vendar pa je zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razbrati, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo zato, ker je prišlo do sklenitve managerskega zavarovanja na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi oz. dogovora pravdnih strank. Svojo odločitev je oprlo na temeljno načelo v spornem obdobju veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78, 39/85, 57/89, ki se je uporabljal kot predpis RS - v nadaljevanju ZOR), opredeljeno v 17. čl. ZOR, ki je določal, da so udeleženci v obligacijskem razmerju dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev, pri čemer lahko obveznost ugasne samo s soglasno voljo udeležencev v obligacijskem razmerju in na podlagi zakona.

Ker sta se po ugotovitvi sodišča prve stopnje stranki dogovorili, da bo tožnica za toženca plačevala premijo za managersko zavarovanje, upravičenec do zavarovanja vsote za doživetje pa je bil toženec, toženec tožnici ni dolžan povrniti že plačanih premij. Tožnica je namreč vedela, da plačuje nekaj, kar ni dolžna, zato tega od toženca z ozirom na 211. čl. ZOR ne more zahtevati nazaj. Citirani člen določa, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili.

Po stališču pritožbenega sodišča je takšno pravno razlogovanje prvostopenjskega sodišča napačno. Z ozirom na temeljno načelo dolžnosti izpolnitve obveznosti (17. čl. ZOR) je dolžnost sklenitelja obligacijskega razmerja, da izpolni svoje obveznosti, dogovorjene s pogodbo. Ker je bila glede na ugotovitev prvostopenjskega sodišča tožnica na podlagi dogovora s tožencem zanj dolžna plačati premijo za managersko zavarovanje, določba 211. čl. ZOR, ki opredeljuje, kdaj se ne more zahtevati vrnitev, ne pride v poštev. Po stališču pritožbenega sodišča je sicer potrebno temeljno načelo dolžnosti izpolnitve obveznosti razlagati tudi ob upoštevanju drugih temeljnih načel obligacijskega prava, med katere sodi tudi načelo svobodnega urejanja obligacijskih razmerij.

To načelo, ki ga je ZOR uvrstil v 10. čl., opredeljuje svobodno urejanje obligacijskih razmerij udeležencev, razen če bi šlo za urejanje takšnih razmerij v nasprotju z ustavnimi načeli družbene ureditve, s prisilnimi predpisi oz. z družbeno moralo. Načelo svobode urejanja obligacijskih razmerij je torej omejeno z mejami ustavnih načel, prisilnih predpisov in družbene morale. Po 1. odst. 103. čl. ZOR je pogodba, ki nasprotuje ustavnim načelom družbene ureditve, prisilnim predpisom ali družbeni morali, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje nekakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je nepravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ni v spornem obdobju noben predpis določal, da bi bili delavci in delodajalci omejeni pri sklepanju dodatnega oz. življenjskega zavarovanja in da sodba Vrhovnega sodišča RS, katera kopija se nahaja v prilogi A 2, le napotuje k razmišljanju, da je bilo vzpodbujanje prizadevnosti in angažiranosti vodilnih in odgovornih delavcev s sklepanjem življenjskih in nezgodnih zavarovanj neustrezno. V spornem obdobju je bil namreč v veljavi Zakon o računovodstvu (Ur. l. SFRJ št. 12/89, 35/89, 83/89, 3/90, 42/90, 61/90, Ur. l. RS, št. 42/90, 10/91, 17/91, 55/92, 13/93, 30/93, 32/93, 66/93 - v nadaljevanju ZR), ki je v 71. čl. opredeljeval vrste odhodkov pravnih oseb, medtem ko je v 72. čl. med drugim določil, kateri odhodki se lahko vključijo v račun prihodkov in odhodkov. Na podlagi 5. odst. 72. čl. ZR so se odhodki, ki so zmanjšali sredstva organizacije, pa niso spadali med odhodke, ki so bili neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti ali posledica opravljanja te dejavnosti, med odhodke, ki so neposreden pogoj za ustvarjanje prihodkov organizacije, med odhodke za preprečevanje škodljivih posledic dejavnosti organizacije oz. med odhodke za odpravo teh posledic, lahko nadomeščali samo neposredno od delavcev ali iz obveznosti do virov izvenposlovnih sredstev. Zavarovalne premije, izplačane zavarovalnici za življenjsko zavarovanje managerjev z namenom izplačevanja določene zavarovalne vsote za smrt oz. doživetje ne spadajo med dohodke, ki so neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti ali posledico opravljanja dejavnosti niti neposreden pogoj za ustvarjanje dohodkov, zato bi moralo plačilo premij ob upoštevanju 5. odst. 72. čl. ZR bremeniti neposredne delavce, v korist katerih so bile plačane. Takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. Ru 9/95 z dne 16.1.1996 (A 2).

Ker sodišče prve stopnje pri odločitvi o utemeljenosti tožbenega zahtevka ni upoštevalo vpliva določb 71. čl. oz. 72. čl. ZR na dogovor med tožnico in tožencem o plačevanju premij za managersko zavarovanje in ker posledično v izpodbijani sodbi ni dokazno ocenilo odločbe Agencije za plačilni promet z dne 5.10.1994 št. 380-141/5045738 (A 1), s katero tožnica utemeljuje svoj zahtevek, je nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Zaradi tega je moralo pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugoditi in na podlagi 355. čl. ZPP razveljaviti izpodbijano sodbo ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju dokaznih predlogov strank dopolniti dokazni postopek v nakazani smeri in razčistiti vsa sporna vprašanja, nato pa ponovno odločiti o utemeljenosti tožničinega tožbenega zahtevka in o stroških postopka.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 3. odst. 165. čl. ZPP, ki določa, da v primeru, če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.