Appeal dismissed; court upheld conviction and costs order due to reliable witness testimony and inadmissible self-made alibi list.

Pritožba obdolženega P. G. se z a v r n e kot neutemeljena in p o t r d i sodba sodišča prve stopnje. Obdolženi P. G. je dolžan plačati kot strošek pritožbenega postopka povprečnino v znesku 70.000,00 SIT.

[JEDRO]

Obdolženec je alibi dokazoval z listino, ki jo je sam sestavil. Gre za neverodostojno listino, ki je ni mogoče oceniti v njegovo korist.

[OBRAZLOŽITEV]

Z v uvodu navedeno sodbo je bil obdolženi P. G. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po členu 224/I KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo dveh mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta. Ob tem je bil obdolženemu naložen še dodatni pogoj, da mora O. š. L. kot oškodovanki plačati v roku šestih mesecev premoženjsko pravni zahtevek v višini 42.300,00 SIT, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.09.2001 do plačila. V plačilo mu je bila naložena povrnitev stroškov kazenskega postopka v znesku 6.600,00 SIT ter povprečnina v znesku 55.000,00 SIT.

Sicer je dolžan plačati oškodovani šoli premoženjsko pravni zahtevek v znesku 42.300,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.09.2001 dalje. Proti takšni sodbi se je pritožil obdolženi P. G. iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o stroških kazenskega postopka. Smiselno je predlagal njeno spremembo ter izdajo oprostilne sodbe ter oprostitev plačila stroškov kazenskega postopka. V. d. t. V. d. t. R. S., Z. o. v C., svetnik F. H. je v pisnem stališču predlagal zavrnitev pritožbe.

Obdolženec je na to stališče odgovoril, ga v celoti grajal in vztrajal pri pritožbenem predlogu. Pritožba ni utemeljena. Sodišče druge stopnje ni moglo slediti pritožnikovim trditvam, da mu očitano kaznivo dejanje ni dokazano. Izpovedbi prič B. B. in G. Z. sta namreč v tolikšni meri skladni in prepričljivi, da je sodišče prve stopnje popolnoma utemeljeno oprlo svojo odločitev na ta dokaza. Sodišče druge stopnje prav tako ni moglo slediti trditvam obdolženca, da se je v tem času nahajal v L., zaradi česar je sodišču prve stopnje predložil seznam opravljenega dela med 06.07.2001 in 22.06.2002.

Navedeni seznam obdolženca je namreč povsem neuraden in prilagojen njegovim potrebam, zaradi česar ga sodišče prve stopnje upravičeno ni moglo šteti kot verodostojen dokaz. Tudi izpovedba M. M., po mnenju sodišča druge stopnje, posredno potrjuje izpovedbi B. B. in G. Z., zato nikakor ni mogoče pritrditi pritožbenemu očitku obdolženca, da gre pri njeni izpovedbi le za ugibanje in natolcevanje. Utemeljenih zaključkov sodišča prve stopnje pa po mnenju sodišča druge stopnje ne morejo omajati niti očitki obdolženca, da gre za razhajanje med navedbami storilcev in navedbami v obtožnem predlogu, in sicer glede ure storitve kaznivega dejanja in tudi to, da obe priči nista vedeli natančno pojasniti, katere grafite naj bi obdolženec dejansko napisal.

Obdolžencu je očitano kaznivo dejanje v celoti dokazano, zato njegov očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, nikakor ni utemeljen. Sodišče druge stopnje prav tako ni moglo slediti pritožbenim navedbam obdolženca, da se ga oprosti plačila stroškov kazenskega postopka. Obdolženec je namreč izjavil, da pridobiva dohodek z občasnim delom preko študentskega servisa, zato bo brez nevarnosti za svoje preživljanje zmogel plačati pravilno odmerjene stroške kazenskega postopka. V skladu s 386. členom ZKP je sodišče druge stopnje preizkusilo odločbo o kazenski sankciji in ocenilo, da je izrečena pogojna obsodba, v okviru katere sta določeni kazen zapora dveh mesecev in preizkusna doba enega leta ter poseben pogoj, v celoti primerna.

Kazen zapora je prilagojena teži storjenega kaznivega dejanja ter dejstvu, da obdolženec do sedaj še ni bil kaznovan. Posledično navedenemu je na mestu izrek kazenske sankcije opozorilne narave kot tudi dodatno naložen pogoj, da mora obdolženec O. š. L. plačati premoženjsko pravni zahtevek v višini 42.300,00 SIT, kar predstavlja škodo, ki je bila povzročena z njegovim ravnanjem. Uradni preizkus izpodbijane sodbe ni pokazal nepravilnosti, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti. Obdolženec s pritožbo ni uspel, zato je v skladu s členom 98/I in v zvezi s členom 92/II dolžan plačati povprečnino v znesku 70.000,00 SIT.

Znesek je odmerjen z upoštevanjem zapletenosti zadeve, trajanja pritožbenega postopka in obdolženčevih premoženjskih razmer.